Äntligen hemma, ali Spet doma

Tale zadnja objava seveda nima nič opraviti s švedsko oddajo o urejanju stanovanja ali slovenskimi poskusi nedeljskega zabavanja družine. Končno sem doma, utrujen, vesel, da je vožnja za mano. Sredi Nemčije smo izgubili enega hrvaškega upokojenca in ob kroženju po raznih Abfahrtih pridelali kakšne pol ure zamude. A nič ne de - po polovici noči, ki sem jo prespal v Ljubljani, zdaj uživam v domačem okolju ter bujnem pomladnem zelenju. Čas je, da pospravim prtljago, zberem spomine in spominke ter skušam narediti red med množico vtisov, ki se mi prekopicujejo v glavi. Bivanje na Švedskem od januarja do maja je zagotovilo za nepozabno izkušnjo.

Lepo se zahvaljujem vsem vam, ki ste spremljali moja poročanja s Švedske in jih komentirali. Prijetno je bilo tudi na tak način vzdrževati stik z domovino in širiti vedenje o švedski kulturi. Zdaj pa moram počasi na večerjo, ni ga čez domačo košto. Seveda pa mi vseeno brez oklevanja javite, če v bližini ugledate kakega losa ali severnega jelena.

Göteborg Revisited

Pa sem se poslovil, stežka. Dobil sem darila, zvečer je nekaj kolegov organiziralo manjšo poslovilno večerjo, nato so me pospremili do vlaka. Ostanemo v stiku. Na vlaku sem se zvečer pogovarjal z osemdesetletnim bivšim hokejistom in nato še z železniškim delavcem iz Kirune, ki bo v soboto v Göteborgu tekel svoj petnajsti maraton zapored. Noč sem prespal in se po 900 kilometrih vožnje zbudil v Uppsali (uro proti severu iz Stockholma, torej), kjer sem obiskal Shanti, si ogledal mesto, katedralo, v njej zakladnico in grobove slavnih Švedov - Linnéja, Gustava Vase, Sv. Erika, Sv. Birgitte, Swedenborga ... ter Linnéjev botanični vrt z muzejem. Popoldne sva s Shanti skupaj obiskala Larsa, ki prebiva nekaj deset kilometrov izven mesta v prav idiličnem okolju (Wik), nasproti gradu iz 15. stoletja, ob jezeru (glej sliko). Prespal sem in se nato odpravil v prestolnico, kjer sem se srečal še z Ullo in Evo, sprehodil po mestu in nekaj razstavah. Konec napornega dne sem po dodatnih treh urah vožnje z vlakom dočakal tule v Göteborgu, avantura pa se že kmalu nadaljuje - ob 02:00 odpelje avtobus proti Sloveniji in 24 ur kasneje torej prispem domov, če gre vse po planu.

Slovo od Vindelna

Jutri torej odhajam. Počasi pakiram, opral sem zadnje zadeve, če bo sreča, bo šlo vse v prtljago tako, kot sem si zamislil :) Še enkrat prespim, potem pa sledi praktično le še dolgo poslavljanje, čez noč potujem na jug, proti Uppsali in Stockholmu, kjer se bom srečal z nekaj domačini, natančneje: Shanti, mojo prvo švedsko lektorico, Larsom, ravnateljem šole v Malungu, kjer sem bil pred dvema letoma, Ullo, mojo zadnjo švedsko lektorico, ter Evo, pisateljico, ki sem jo spoznal na predprejšnjem knjižnem sejmu v Sloveniji. Po dveh dneh na jugu Švedske, ko bom pripotoval vse do Göteborga, se vkrcam na avtobus za Ljubljano. Če bo sreča mila, se oglasim še kaj s poti. Do vikenda in Evrovizije bom doma, da glasujem za švedske favorite in se še na ta način zahvalim za gostoljubje v vseh teh mesecih :)

Poslednji vikend ...

... je zaenkrat precej športen. Včeraj smo dopoldne spet (drugič) bovlali v Umeå. Drag špas menda, ampak je krila šola. Če bi večkrat trenirali, bi še bilo kaj iz nas, napredek je očiten :) Po kosilu je sledila še dolga dolga seansa biljarda, ki ga sicer redno igramo, zanič mizi navkljub. V nedeljo in ponedeljek se obeta še navdušeno spremljanje hokeja, Švedska igra dve težki tekmi na svetovnem prvenstvu, proti Finski in Rusiji. Drugače se počasi pripravljam za odhod, urejam vse potrebno, načrtujem pot, obiske na jugu Švedske. Dobri štirje meseci so minili, kot bi mignil.

Švedi veliko več uporabljajo angleške fraze kot mi, tudi če primerjamo s študenti angleščine, ki se nas kaj tujega v vsakdanjem pogovoru morda hitreje prime. Celo tisti domačini, ki drugače nimajo pojma o angleščini, usekajo s kakšnim anglizmom, ali celim stavkom. Pogovorni jezik je v splošnem kar dobro začinjen, morda podobno sem ter tja delamo Slovenci, ko vmešamo kakšno frazo, ki smo jo pobrali v bivši skupni državi. Še na en, bolj zaskrbljujoč način, se Švedi približujejo angleško govorečemu svetu (no, ne izključno temu) - vse več se jih bori s prekomerno težo.

Ta vikend na šoli poteka srečanje švedske podružnice aktivistične skupine Attac, katere član je tudi naš učitelj matematike. Borijo se proti negativnim platem globalizacije, globalizmu, za ekonomsko pravičnejši svet. Tokrat je na tapeti vrh G-8 naslednji mesec v Nemčiji, Björn se že boji nemirov v domovini. Ne ne, šala - Attac nasprotuje nasilju. Dopoldne sem šel pogledat na njihov sestanek, zvečer pa se obeta še peka na žaru v njihovi družbi.

Črno na belem

Spet z nekaj zamude - fotografije Tanzanijcev na obisku.

Prvič ponosno za krmilom motornih sani

Neema na snegu

Ribarjenje na zaledenelem jezeru


Zbrani Tanzanijci, avtohtoni prebivalec Laponske in Solveig


Na razgledni točki v švedskih gorah

Obisk doma upokojencev

Ljudski godci in plesalci

Tanzanijci na poslovilni slovesnosti

Zgoljufano praznovanje midsommarja okrog fikusa

Živel 1. maj!

To so bile pa intenzivne in prijetne kratke počitnice! S sostanovalcem Petrom in njegovimi starši smo zavili z glavne ceste v švedske gozdove do vikendice ob deloma še vedno zaledenelem jezeru. Elektrike in tekoče vode nimajo (oz. niti nočejo imeti), ampak nam ni ničesar manjkalo. Dnevi so ta čas v letu dolgi, sveče so gorele, v kaminu je prasketal ogenj, voda pa je bila čista in hladna na dosegu roke v jezeru. Björna in mene so prijazno gostili vse od sobote do danes, polni penzion :) Spoznala sva še nekaj sosedov, ki si lastijo bližnje vikend hišice - kljub temu, da imajo praktično vsi Švedi te svoje sommarstugor, je prostora dovolj za vse, uživali smo božanski mir. Družbo nam je delal Tiko, desetletni zlati prinašalec, najprijaznejša mrcina na svetu, ki letom primerno tudi nima nadležne odvečne energije. Pekli smo na žaru, pili pivo in se potikali po prostranih iglastih gozdovih, Björn je nabiral posušene losove iztrebke, ki jih bo skušal prodati svojim norim rojakom. Res, samo da jim omeniš losa, pa začnejo Nemci poskakovati od navdušenja. Goznde poti so še vedno blatne, ampak to nas ni ustavilo, eno dopoldne smo celo preživeli na kolesih. Večeri so bili rezervirani za savno, tako pravo, s pečko na drva, ki stoji tik ob jezeru. Slednje dejstvo je pomembno, saj smo led razbili in napravili luknjo, da smo se lahko nemudoma ohladili v jezerski vodi (glej sliko kot dokaz), ko je vročina v savni postala neznosna :) Pravo doživetje, priporočam! Včerajšnja noč je bila seveda izjema, saj se je bilo potrebno zbrati v bližnji vasici in zakuriti velik prvomajski kres, kot se spodobi. Zbralo se je kar nekaj ljudi, ob plamenih nas ni zeblo, čeprav je bil zadnji april najhladnejši dan v zadnjih tednih. Da smo uspeli ubežati prvomajskim praznovanjem v večjih centrih, je bilo pravzaprav zelo dobrodošlo, Švedom se za valborg (krajše za valborgsmässoafton, "Valpurgino noč") očitno povsem strže. Za ilustracijo: vsak drugi najstnik se je letos do mrtvega napil, samo v Uppsali so sinoči aretirali okrog sto ljudi zaradi razgrajanja, eno izmed bolnišnic v Stockholmu pa so zaprli, saj niso več imeli zadostnih kapacitet, da bi še naprej sprejemali vse nujne primere. Tako je to s predvečerom prvega maja na Švedskem.

Pri Arnetu na obisku

Učitelj rokodelskega programa Arne ima navado vsako leto povabiti svoje učence k sebi domov. Ta konec tedna sta kot zamudnika na vrsto prišla dva kolega, ki se nista mogla udeležiti skupinskega obiska prejšnje leto, pridružila pa sva se lahko tudi Björn in jaz. Spet sva imela srečo, torej :) Arne ima kaj pokazati. Stanuje v več sto let stari hiši, ki so jo tekom let nadgrajevali in širili. Zdajšnji stanovalec je proučil zgodovino stavbe, njene prebivalce in arhitekturo. Mahnjen kot je na zgodovino - bolj kot povprečni Švedi - je celih deset let obnavljal hišo, ki je zdaj pravi muzej arhitekture in notranjega dizajna. Uporabljal je stare materiale, recikliral dele, ki so ostali po podiranju, imitiral stare stile, restavriral, kupoval pohištvo na dražbah. Ena od sob je urejena povsem v stilu izpred stotih let, pravzaprav so predmeti in materiali v njej res toliko stari. Vsekakor impresivno, časa in dela je bilo vloženo ogromno, ampak to je njegovo veliko veselje. Kakega večjega komforta na račun vsega tega v hiši seveda ni. Na trenutke šestdesetletnik deluje konzervativno in malce ozkogledo, ampak mu ni drugače kaj zameriti, prijazen je kot le kaj. Po koncu dveurnega ogleda nas je izdatno pogostil z malico, ki je vključevala celo preprosto čokoladno torto - recept sem si izprosil za s sabo.

Ob priložnostnem prijateljskem stiku z ljudmi, ki so materni govorci kakega tujega jezika, se ljudje navadno najhitreje naučijo kup neumnosti in kletvic. Eno izmed sošolk je najbolj fascinirala beseda "pismo", ki smo se je skupaj naučili ob igranju biljarda :) Celo tako zelo se ji zdi prikupna, da je v spletni igri World of Warcraft tako poimenovala virtualnega zmajčka, ki ga ima za domačo žival.

V kraljestvu ptic

Pri naravoslovju se nobenemu več nič ne da, vključno z učiteljem, zato smo se zadnja dva tedna v obeh skupinah posvetili izključno proučevanju ptičjih vrst na Švedskem, še posebej v Zahodni Botniji. Najprej s pomočjo ilustriranih knjig, nato smo še poslušali CDje s posnetki oglašanja posameznih ptičev. Včeraj smo bili končno dovolj teoretično podkovani, da smo se že zgodaj zjutraj za vse dopoldne odpravili slabo uro vožnje proti obali, do naravnega rezervata, ki se razprostira ob jezeru Brånsjö. Opremljeni s seznamom ptic, daljnogledi in samoumevno malico, smo že po poti registrirali nekaj vran, žerjavov in vrabcev, ob sprehodu preko polj in travnikov do jezera pa celo losove iztrebke, ampak to že ne spada več v svet ptic :) Dan je bil lep, škoda da je precej pihalo - ampak vseeno smo uživali na soncu in opazovali ptice na samem jezeru: sive gosi, labode pevce, ponirke, race in kar je še tega. Poslastica za ornitologe (nekaj zagnancev smo tudi srečali na obali), drugače pa pač prijetno preživljanje časa na svežem zraku. Pozitivno je tudi dejstvo, da sem v kratkem času razširil švedski vokabular s kopico imen ptičjih vrst, morda celo kdaj prav pride :)

Banalnosti, ali Kako pa vi jeste banane?

Začnete na zgornjem ali spodnjem koncu? Kateri sploh je zgornji konec? Rastejo banane obrnjene na glavo? S strani domačinov sem bil opozorjen , da banane malicam narobe, od spodaj navzgor. Sami namreč vedno začnejo pri peclju. Björn je potrdil, da je tudi v Nemčiji tako. Slovenci vendar načnemo banano na nasprotnem koncu, pri konici, ni res? Olupki, ki v risankah ležijo na tleh so tudi začeti tam, kajne? Kako je banano jedel Banananjam? Poljakinje ter Tanzanijci načnejo banano tako kot mi. Pri Američanih, narodu priseljencev, so navade mešane, kolikor sem zasledil na internetu, čeprav prevladuje načenjanje olupka pri peclju. Opice, po pričevanju Tanzanijcev in glede na internetne podatke, se strinjajo s slovanskim življem in Afričani. Smo Nearijci bližje opicam? :D Človek ne bi nikdar pomislil, da se lahko razlikujemo tudi v taki banalni stvari :) Bi vi? Če bi Jonathan Swift kdaj razmišljal o tem, bi v Guliverjevih popotovanjih morda pisal o sporu glede banan, ne pa o "pravi" strani mehko kuhanega jajca. Mogoče vam tema pride prav pri kakšnem eseju. Uživanje banan kot zanimiv medkulturni fenomen vreden nadaljnje raziskave.

Še ena nepričakovana razlika vredna pozornosti - na Švedskem kljukica označuje napako, nekako tako kot pri nas recimo križec. Če Švedi označijo kaj kot pravilno, raje uporabijo črko R kot rätt ("prav").

Musikcafé

V sredo smo zvečer uživali v glasbenem večeru in obvezni vmesni malici. V jedilnici je društvo Karibu organiziralo vse potrebno in pobiralo po 5€ za pomoč Tanzanijcem, pot v Afriko in delovanje samega društva. Popoln uspeh! Nabralo se je 125 ljudi, večinoma sicer starejših, džez orkestru je poveljeval Roland, upokojen sedemdesetletnik, ki raztura na klaviaturah in ob petkih poučuje glasbo pri nas, okrog sebe pa je zbral nekaj mlajših zanesenjakov, ki pripadajo "najbolj ilegalnemu džez klubu v Vindelnu", kot se sami imenujejo. Postregli so nam z nekaj instrumentalnimi klasikami in improvizacijami, nato pa se je na odru pridružila gručica mladenk iz glasbene šole in nekaj naših sošolk, ki so odpele par zimzelenih, mednarodnih in švedskih, pa tudi kakšna šlager balada se je znašla vmes. Dva ali trije izjemni solo vokalni nastopi! Tudi sam pogled na oder je bil razveseljiv. Najbolj nas je presenetil hišnik Kurt, ki se je vrnil z dopusta in naredil celo žurko z dvema komadoma. Razvilo se je plesno vzdušje, bend pa je začel spominjati na tistega iz letošnje švedske televizijske serije Leende guldbruna ögon :) Publika se je vživela, skupaj smo zapeli dve ponarodeli pesmi, za zaključek pa so džezisti in deklice udarile še s Frenkijevo Fly Me to the Moon. Prijeten večer se je končal po dobrih dveh urah.

Omenil sem televizijo, pa naj še dostavim, da celotna Švedska prehaja na digitalno oddajanje signala. Napredno, ni kaj. Vsi potrebujejo dekodirno šatuljo, aparata pa ni treba zamenjati, ampak potem pač ne uživaš v boljši sliki. Upajmo, da tudi Slovenijo kmalu dokončno zajame val HDTV.

Švedi letijo v nebo

Na Švedsko se je vrnil Christer Fuglesang, prvi Šved v vesolju. Skupaj z ostalimi člani posadke, ki je decembra slabe tri tedne preživela na Mednarodni vesoljski postaji, izvajala raziskave in se trikrat sprehodila po vesolju, predavajo po državi o svoji izkušnji in opravljajo intervjuje za različne medije. Petdesetletni astronavt deluje zabaven dečko, menda pa ne zna jest z zaprtimi usti, kar zna v breztežnosti povzročati obilico nevšečnosti. Slovenci smo zaenkrat imeli v vesolju le nekaj Američanov z našimi koreninami, morda pride kdaj na vrsto tudi kdo s slovenskim državljanstvom.

Manj ekstremne športe od vesoljskih poletov smo se šli ta vikend, ko sva bila z Björnom vabljena v mesto k Poljakinjam. Poleg ogleda nekaj filmov in mešanja kopice jezikov je namreč obisk vključeval polnočni ping pong, ob povratku na šolo pa je sledila še igra biljarda ob štirih zjutraj.

Wallander

Kurt Wallander. Eden izmed popularnejših literarnih švedskih izvoznih artiklov zadnjega časa. Serijo detektivskih romanov o policijskem inšpektorju iz najjužnejše pokrajine Skåne (švedsko Prekmurje, kar se tiče narečja) piše Henning Mankell. V slovenščino jih pridno prevajajo pri Mladinski knjigi, kjer pa so zagrešili hudo nečednost - prevajajo iz nemščine! Zamerim jim. Po dosedaj napisanih delih, deseterici njih, so že posneli televizijske filme (izšli tudi na DVDjih) - jutri pa na TV4 (komercialno TV, primerljivo s kombinacijo naših POP TV in Kanala A) prihaja nova serija epizod z drugim igralcem v glavni vlogi. Prvi del temelji na najnovejšem Mankellovem romanu, ostalih nekaj več kot deset scenarijev pa je napisanih brez literarne predloge.

Uživam v čudoviti pomladni soboti, na take temperature okrog 15 stopinj nisem več navajen, pravo poletje je :) Ampak se bo naslednji teden obrnilo in shladilo, na aprilsko vreme se ni za zanašat. Sploh tu na severu.

Zimske urice V: Šolski red

Zadnje poglavje v seriji objav o šolskem delu se bo dotaknilo samega vzdušja in razmer pri pouku. Začnemo lahko takole - šolski red iz naslova je malodane neobstoječ. Učitelji so zadovoljni, če je prisotnost pri pouku petdeset odstotna. Redno se izvaja le zamujanje. Pri nas, kjer vlada avstroogrska tradicija, česa takega profesorji ne bi prenesli. Bi bila pa morda dobra terapija, če bi naši šolniki gostovali tu in uvideli, kako so slovenski dijaki pravzaprav pridni in poslušni :) Telefoni zvonijo, takrat se pač umakneš iz razreda in opraviš pogovor, odhajanje brez razlage ni problem. Res je, da je ta tip šole poseben, ampak tu so ljudje prostovoljno, program je fleksibilen, odmori dolgi. Ne rečem, dosti sošolcev na splošni "gimnazijski" smeri je prav prijetnih in tudi družabnih, ampak jih je vseeno velik del skoraj povsem nezainteresiranih. To lahko trdim, saj osebno poznam vse, razen enega, ki se ga redko vidi in ima bolj individualen program. Morda je tako zaradi njegovega imena - Johnny Horney. Ne hecam se :)

Na srečo je malo drugače z rokodelci in oblikovalci (sploh drugi letnik) in športnimi trenerji. Udeleženci teh tečajev so malce starejši in predvsem motivirani. Ko smo že pri športu, lahko poročam, da za košarko Švedi niso najbolj nadarjeni (to se vidi tudi po tem, da v državnem prvenstvu igra ogromno tujcev) - ekipo, ki bi jo sestavila šola, bi doživela gladek poraz proti slovenskim osnovnošolcem. Malce bolje je z odbojko. Naša vaditeljica Sara (tista, ki se je pred kratkim naučila smučati), je v dobri šplošni kondiciji, za športe pa zanimivo ni preveč nadarjena. Ampak Švedom pomanjkljivosti v teh netipičnih športih odpustimo, saj znajo igrati nogomet (sploh z nekaj priseljenci) in imajo svoj hokej, pa bandy (hokej na travi na ledu) in innebandy (bandy v dvorani na parketu). Presenetljivo se zanimajo tudi za kasaške dirke, sodeč po programu na TV, nikakor pa ne za smučarske skoke.

Sproščenost na šoli, ki je sicer sama po sebi pozitivna, a prevelika in se je nihče preveč ne trudi omejevati, rezultira v slabi izkoriščenosti časa in efektivnosti pouka, tudi pri nekaterih učiteljih. V splošnem pridejo do izraza tudi dobre stvari, soodločanje vseh, upoštevanje pripomb, predlogov, saj je Švedska zgled demokracije. Nanjo res pazijo, a nimajo tako izkrivljenega pogleda nanjo kot ameriška politika. Zdravo gledajo tudi na politično usmerjenost, niso tako obremenjeni s preteklostjo, svodoba govora je res nekaj temeljnega. Po raznih aferah, ki jih razkrijejo v medijih, takih in drugačnih, pa sicer po mojem občutku ne zaostajajo za Slovenijo :) Na bolj osebni ravni je kul, da sprejemajo drug drugega takega kot je, čutiti je manj predsodkov. Tudi z videzom se ne obremenjujejo preveč - če gre splošni trend naprimer v Srbiji (s svojo Pink TV kulturo) v eno smer v primerjavi s Slovenijo, potem leži Švedska bližje drugemu polu. V največjih urbanih središčih je seveda zagotovo malo drugače, ampak vseeno. Zaključimo takole: ko se nekoliko privadiš, je na šoli prav prijetno, tehtnica pa se nagne na stran pozitivnih stvari.

Glad påsk!

Sinoči je bil večer prijeten in miren, kot že dolgo ne. Sploh če primerjamo s petkom, ko se je zaradi izpada elektrike zmešalo varnostnemu sistemu v šolski stavbi in je alarm tulil malodane vse dopoldne :) Tistih nekaj kolegov z različnih smeri kar nas je ostalo čez praznike na šoli, se je včeraj zbralo v sosednjem domu, kjer smo pripravili velikonočno pojedino, z jajci in lososom, kot se po tradiciji spodobi. Pravi mali praznik, punce so dobro skuhale, fantje pa pridno pomivali :) V dnevni sobi smo zakurili v kaminu in uživali v hrani. Umanjkala nista niti kava in sladoled, pa after eight na koncu. Lepo, da se ne prepustimo usodi in sami poskrbimo za obeleženje praznikov, ne glede na okoliščine. Björn se je poslovil bolj zgodaj, saj je danes zarana odpotoval za nekaj dni po mojih stopinjah na sever pogledat, če ledeni hotel še stoji. Potem namerava še zaviti preko meje do noveškega Narvika. Ostali smo prižgali TV in si ogledali eno domačo grozljivko, pravi slasher. Morilski pohod se odvija na švedski internatni šoli, ki leži ob reki. Kaj znano? Vseeno sem dokaj dobro spal :) Kulturna informacija: pomanjkanje pusta Švedi nadoknadijo na veliki četrtek, ko se oblačijo v čarovnice. Lepe praznike in veliko pirhov!

Hrošč leti v somraku

Vam je naslov znan? Se spomnite odlomka v berilu? Pred kakimi dvanajstimi leti me je pri slovenščini v osnovni šoli pritegnil odlomek iz knjige s tem naslovom švedske pisateljice Marie Gripe. Nekaj napetih strani z ilustracijo otrok, ki se skrivajo za ograjo na stopnišču. Nameraval sem si izposoditi roman v knjižnici, pa nekako nikoli ni prišlo do tega, toda naslov mi je ostal v spominu. Zdaj, celih dvanajst let kasneje, sem našel roman nekje na polici v šoli. Kdo bi si takrat na nižji stopnji OŠ mislil, da bom Tordyveln flyger i skymningen bral v originalu. Še vedno deluje napeto - mladinski roman v stilu Pet prijateljev, s pridihom mističnosti, ki zaznamuje avtoričina dela. Včeraj se je v medijih pojavila novica, da je Maria Gripe umrla v starosti 83 let. Zdaj še z večjo zamaknjenostjo obračam strani knjige, ki se med drugim ukvarja z vprašanjem, ali naključja obstajajo.

Tanzanijci odhajajo ...

... čeprav je bilo danes videti, da se jih ne bomo znebili :) Zjutraj naj bi leteli nazaj proti domu, a smo jih presenečeni ugledali ob kosilu. Izvedeli smo, da so zamešali datume in imajo let šele jutri. Sumim, da morda zato, ker so prejšnji petek odkrili čar njim dostopnih trgovin z rabljenimi artikli v Umeå. Peljal sem se zraven, pa mi je bilo kar malo žal, saj smo od zgodnjega kosila do 8h zvečer obiskali kakih sedem različnih prodajaln. Važno, da so bili srečni. Včeraj smo imeli pravi mali praznik - malo zaradi prihajajoče velike noči, malo pa kot slovo od obiskov iz Afrike. Najprej je šola častila velikonočno večerjo, nato so nam v sprejemnici igrali ljudski godci, folkloristi pa so prikazali ljudske plese. Nekaj malega so naučili tudi nas, skušal sem izkoristiti, kar je še ostalo znanja, ki sem ga imel izpred dveh let iz Malunga :) Najbolj zabavno je bilo na koncu, ko je padla ideja, da za Tanzanijce zgoljufamo midsommar. Na sredo dvorane smo privlekli največji fikus, kar ga je bilo najti, nato pa veselo rajali naokrog, oponašali žabe in kar je še tega :)

Posledice "krvavega petka" se še kar vlečejo, Björn je prestal operacijo, s katero so mu razmeroma uspešno naravnali nos. Družno smo tudi zbrali podatke o storilcu (tukaj itak vsi poznajo drug drugega) in Björn je podal prijavo na policijo. Malo bolj pozitivna posledica je njegova 30+ Poljakinja, ki je malodane našla zatočišče pri nas - veliko je na obisku, saj si v sosednji vasi deli stanovanje z ljubosumnim bivšim tipom (tudi s Poljske). Upam, da le-ta ne pride k nam na vrata in me zamenja z Björnom.

Gore in ljudje

Ta teden smo se za tri dni odpravili v gorate predele zahodne Švedske, od koder je doma naša hišna mati Solveig. Povod za izlet je bil obisk prijateljev Tanzanijcev, ki jim gostitelji želijo čimbolj približati severno Švedsko, evropska gosta pa sva imela srečo in sva smela zraven. Do Tärnabyja smo prišli po približno 400 km v enem dopoldnevu zmerne vožnje preko Lyckseleja in Storumana in se kojci odpravili še malo severneje v gore (te so precej nižje kot pri nas in se z Alpami ne morejo primerjati, ampak zaradi mraza so vrhovi goli in zasneženi, tako da je bil občutek domačen). Tam so nas Sami naložili na motorne sani in odpeljali preko jezera do doline, kjer je počivala čreda severnih jelenov, ki smo jih nahranili. Doživetje je bilo res prijetno, saj jelenov tako zelo od blizu - razen na krožniku :) - še nisem srečal. Nastanili smo se nekaj kilometrov izven Tärnabyja v nekem cerkvenem domu, ki ga je najela šola. Tam nas je zvečer obiskal eden izmed domačinov in nam pripovedoval o usodi Samov ter reji jelenov (ki pravzaprav niso domače živali, ampak napol divje). Prevajal sem v angleščino, Stella pa dalje v svahili, zato je šlo bolj počasi, ampak je bilo zanimivo. Pred spanjem smo (tako kot tudi naslednji večer) še igrali karte, reševali križanke, se športali v sosednji malo večji baraki in se učili svahilija. Uganite, katere štiri stvari se v tem jeziku imenujejo "ljubezen, nož, kopanje in kozji drek" :)

Naslednji dan je bil namenjen obisku samega Tärnabyja. Nad vasico se dviguje Lososov hrib (Laxfjällen), kjer sta se naučila smučati zvezdi svetovnega smučanja Ingemar Stenmark in Anja Pärson, zdaj pa se po njiju imenujeta dve progi. Solveig osebno pozna obe družini in je celo stanovala v internatu, ko so tam nezakonsko naredili Ingemarja :) Spotoma smo videli tudi dom Jensa Byggmarka, potencialne tretje smučarske zvezde, ki je vzšla v tej sezoni svetovnega pokala. Neverjetno, da vsi trije prihajajo iz iste vasi, poleg njih pa še kopica drugih smučarjev, ki so tekmovali v reprezentanci. Obiskali smo dom upokojencev, kjer zdaj prebiva Solveigina mama, Tanzanijci so se poučili o švedskem socialnem skrbstvu, nato pa smo se skupaj poveselili v dnevni sobi, se fotografirali in nasploh imeli lepo. V domu stanujeta tudi Stenmarkova mama in babica Anje Pärson :) Po obisku smo preostali del dneva preživeli ob jezeru nekaj kilometrov izven vasi, kjer stoji hiša Solveginih staršev. Pekli smo na žaru, se sončili in pimplali - torej lovili ribe skozi luknjo v ledu. Res primerno ime, saj samo sediš, uživaš v soncu in pimplaš trnek na kratki palici. Vreme je bilo res odlično, ujeli smo prav najlepše dneve. O obisku Tanzanijcev je v regionalnem časopisu naslednji dan celo poročal lokalni reporter. Pred vrnitvijo v dom smo se zapeljali še do razgledne točke višje na gori, od koder se je odprl razgled na dolino pod nami. Božanski mir in tišina, redko poseljena občina živi predvsem od zimskega turizma in smučarske slave. Do prvega norveškega mesta preko meje je še 100 km, ampak ker so vmes samo gore, je carinska postaja kar v Tärnabyju. Po večerji smo se utrujeni zvalili v postelje, naslednji dan za zajtrk pojedli zadnje zaloge hrane, počistili bivališče in se po dolgi vožnji z vmesnimi postanki v popoldanskih urah vrnili v domači Vindeln.

Krvavi petek

Rdeči sledovi na sneženi preprogi pred bivališčem fantomskega Häggströma, kjer se odvijajo zabave, ne da bi kdorkoli poznal gostitelja, še danes pričajo o pestrih in razburljivih dogodkih petkove noči v mirni vasici Vindeln, ki je postregla z nekaj dramatičnimi preobrati. Žrtev okoliščin in nizkotne poteze je bil tujec germanskega porekla. Po pričevanju prisotnih je bilo v nadaljnem fizičnem posredovanju vpletenih vsaj pet oseb, med njimi J.A. Petkova drama, o kateri v zgodnjem večeru na šoli, kjer so se najprej zbrali protagonisti, ni bilo še ničesar slutiti, se je nadaljevala na dveh drugih že poznanih lokacijah. Po umiku s krvavega kraja in nujnem postanku v baznem taboru se nesrečna družba v nasprotju s pričakovanji ne vda, temveč se po pripovedovanju prič poda do hotela ob reki, kjer se zabavajo v civilizirani družbi ob živi glasbi v družbi določenega števila ostalih kolegov. Prav tam naj bi že omenjeni J.A. prvič navezal stik s tremi osebami ženskega spola, domnevno poljskega rodu, od katerih bo vsaj ena igrala pomembnejšo vlogo v naši zgodbi. Sredi noči, ob zaključku plesa, družba stanje v mestu preveri še enkrat in se po nespametni vrnitvi na kraj zločina raje sprehodi do stanovanja nad državno prodajalno alkoholnih pijač. Tam se je, kakor smo uspeli izvedeti, noč še dolgo mirno nadaljevala, nesrečni junak večera pa se je zbližal s tridesetletno poljsko čistilko. V zgodnjih jutranjih urah sta izginila neznano kam. Preostali Slovan v družbi junakov je noč preplesal, preživel napad domačinke, ki je bila pod vplivom alkohola, in zaključil noč, ki je prehajala v zgodnje jutro, ob druženju in pogovoru z najstniško materjo. Skoraj neverjetno pestra paleta vpletenih oseb in dogodkov ni povsem razjasnjena, a protagonisti ne dajejo izjav ter se pod pritiskom javnosti jutri umikajo v gorato pokrajino na zahodu in tako vsaj do četrtka ne bodo dosegljivi. Govori se, da potujejo v spremstvu temnopolte združbe, katere vloga nam ni znana. Glavni akterji napovedujejo, da bodo v zasebnem pogovoru ob primerni priložnosti morebiti pojasnili kaj več, temu občutljivemu mediju, ki ga berete, pa zavolju integritete posameznikov trenutno niso pripravljeni zaupati.

Informativni dan na univerzi

Včeraj smo se nekateri odpravili v Umeå (šola je častila prevoz), kjer je potekal informativni dan na Universitatis Umensis. Na srečo od zadnje avtobusne postaje pri kliničnem centru ni daleč do univerze, ampak mesto tako ali tako ni preveliko, za tretjino Ljubljane ga je. Ljudi je bilo vse polno, sicer manj kot na naših informativcih - lahko pa si mislite, da take gneče in problemov s prostorom, kot je pri nas, ni bilo. Poslušal sem tri predstavitve - najprej pregled študijev na humanistični fakulteti, ki tako kot pri nas obsega zgodovinsko-filozofske in jezikovne smeri. Predstavitev je vodila njihova verzija naše Sanje, svoje pa je dodalo še nekaj študentov z različnih oddelkov. Tukajšnji filofaks ima svojo stavbo, drugače pa so posamezne fakultete smiselno porazdeljene znotraj nekaj velikih zgradb, povezanih s pasažami, podzemnimi hodniki in mostovi, celoten kampus je obsežen, prostoren in prijetno zelen in vodnat. Študij je zelo fleksibilen, večji del predmetnika si ob izbranem programu sestaviš sam povsem prosto, možno pa je celo ustvarjanje lastnega programa po svojem okusu! Zanimivo je, da predmete, tečaje in seminarje opravljaš zaporedno, približno kot pri izrednem študiju pri nas. Predavanj je manj, večji del predstavlja samostojno delo. Drugo uro sem prebil na predstavitvi študija (primerjalne) književnosti, ki je bila premišljeno in vabljivo sestavljena, predavateljica odlična. Zadnja izbrana predstavitev je bila posvečena študentskemu življenju v Umeå. Peščica študentskih predstavnikov je najprej predstavila nekaj praktičnih zadev glede bivanja (različne možnosti so približno take kot pri nas) in zbiranja informacij, ki jih študent potrebuje. V mestu je kar tretjina prebivalcev študentov (okrog 30 tisoč), povprečna starost pa samo 37 let. Obdobje brucovanja je daljše, razne spoznavne aktivnosti potekajo tri tedne na začetku leta, smo izvedeli. Na Švedskem imajo šolnine, zanimivo pa je, da vsak študent tudi obvezno plača članarino študentski organizaciji. Teh je pravzaprav več, saj se je prej enotna organizacija razcepila po posameznih skupinah fakultet in zdaj vsaka predstavlja svoje študente in deluje malo po svoje. Zdrahe niso samo pri nas :) Okolje je vsaj glede na prvi vtis prijazno, tutorstvo deluje, orientacija na kampusu je zapletena, ampak se gotovo s časoma navadiš. Samo mesto, ki sem ga po koncu informativnega dneva tokrat prvič spoznaval peš, me je v pomladanskem soncu prijazno sprejelo, nudi vse možno, ni tako zelo drugačno od Ljubljane. Škoda, da so ljudske visoke šole na kmetih :) Končno spet malce okusa po študentskem življenju, pogrešal sem ga že.

Haberi! Unaitwanani?

Kar naj bi v približnem svahiliju približno pomenilo "Živjo! Kako ti je ime?". Včeraj smo dobili obiske iz Tanzanije (na sliki zastava). Naša šola je namreč pobratena s šolo v Monduliju, mestu, ki leži ob vznožju Kilimandžara. Sodelovanje se je pred nekaj leti razvilo v okviru društev Karibu, ki skrbijo za povezovanje Afrike in Švedske. Lansko leto so Švedi potovali na obisk na črno celino, tokrat pa je bila vrsta na tanzanijskih kolegih, da priletijo na Švedsko. Šest oseb, dva učitelja in štirje učenci. Žal samo učiteljica Stella, prava "mama Afrika" po izgledu, zna dokaj dobro angleško, od ostalih pa le dekleta po nekaj besed. Švedi so jih preskrbeli s toplimi oblačili, ampak se mi vseeno kar smilijo, ko hodijo naokrog v debelih puloverjih, kapah in smučarskih kombinezonih. Pri nas ostanejo okrog dva tedna in bodo medtem spoznavali švedsko kulturo, naravo in predvsem - sneg. Hakuna matata! :)

Johana bomo za ušesa

Ta vikend smo končno doživeli eno solidno zabavo, sošolka je praznovala rojstni dan. Pod "solidno" štejem normalne ljudi, ki sem jih približno poznal, nekaj glasbe za ples, prijeten prostor in brez pretiravanja pri promilih, kar se tiče domorodcev. Zbrali smo se v stanovanju neke sošolkine prijateljice, ki je taktično locirano točno nad Systemetom. Gospodar stanovanja Konrad je bil doma s svojo partnerko Leno, nabralo se je še nekaj sosedov in družinskih prijateljev, dnevno smo izpraznili za priložnostno malo plesišče, gostje so prijazno kadili le v kuhinji, kjer se je večino časa zadrževala približno polovica ljudi. Preizkusili smo nekaj novih znamk domačega piva, se tekom šestih ur razgovorili in naplesali. Program je popestrila Lena, ki je trdila, da zna nekaj nemško, ampak je ves večer na Björnove replike vztrajno odgovarjala z langsam, bitte - eine kleine Handtasche :) Malo pred drugo uro smo se spravili ven in takrat je Johan napravil potezo večera: razglasil je, da se zabava nadaljuje na šoli. V naši stavbi. Nismo zares verjeli, da bi kdo zagrabil, a ko smo se vrnili domov in že spravljali k počitku, tiho, da ne bi zbudili sostanovalcev in sosedov, se pripeljeta dva avta ljudi! Panika :) Z Björnom brž pogasiva luči in se zakleneva vsak v svojo sobo. Na srečo naju niso našli in po nekaj butanja po vratih in oknih je bil zrak spet čist. Nasmejali smo se in z Johanom in še dvema kolegicama še nekaj časa mirno nadaljevali večer. Nato pa spat, vse do nedeljskega sončnega jutra.

In other news: za novo vodjo švedskih socialdemokratov (po Göranu Perssonu) in s tem opozicije je bila na kongresu stranke izbrana Mona Sahlin, ki bo skušala po porazu na volitvah strniti vrste na levici. To je te dni glavna novica v vseh medijih, državnih in lokalnih. Ime se je pojavljalo že od novega leta in zadnje dni je bilo jasno, da bo na čelu stranke po 118 letih in šestih moških (med njimi tudi slavni Olof Palme) odslej ženska. Glede na nastopni govor je odločna, sposobna, razumna in ima smisel za humor. Če vas to kaj gane :)

Norrsken!

Severni sij! Včeraj zvečer. Sicer le drobne bele zavesice, ampak za prvič bo vredu :) Naenkrat se je ohladilo, nebo je bilo jasno, sošolka je poklicala okrog pol enajstih in opozorila, naj z Björnom ne zamudiva te igre narave. Stekla sva ven in po zasneženih tratah pet minut iskala kraj, ki bi bil čim manj osvetljen, da bi bil pogled na nočno nebo karseda nemoten. Spotoma sem stopil v neke sorte potok, tako da sem se moral vrniti. V stanovanje sem prispel že z zmrznjenimi hlačnicami, se preobul in pristavil čaj. Oborožena s toplim napitkom in vsak s svojim stolom sva se spet podala na prosto in pol ure uživala v predstavi. Zares upam, da se še kdaj ponovi.

Högskoleprov

Ta teden so na šoli prostovoljno pisali poizkusni izpit za vpis na fakultete, pa sva se z Björnom za foro pridružila. Dobro opravljen izpit predstavlja eno od možnosti, kako priti na faks, če ti v srednji šoli ni uspelo nabrati dovolj dobrih ocen. Ali pa če na fölkhögskoli (ki že sama po sebi predstavlja drugo priložnost ali alternativo za marsikoga) nisi opravljal predmetov na dovolj visokem nivoju (A, B, C, itd.). Sistem res nikogar ne zavrže z levo roko, pošteno kot le kaj. Izpit preverja praktične sposobnosti ter splošno razgledanost in je videti kot mala celodnevna matura - sestavljen je iz več delov, vse pa temelji na obkroževanju. Bralno razumevanje švedščine sestoji iz več daljših tekstov, vprašanja pa zahtevajo pravilno povzemanje vsebine, tona pisanja, namena avtorja itd. Saj poznate. Tudi drugi del je bil zelo švedski, 40 besedam moraš najti pravo sopomenko oziroma definicijo. Matematiko oz. abstraktno mišljenje preverjajo na zanimiv način, sami izračuni in rezultati niso pomembni, važni so postopki. Posamezni nalogi sledita dva sklopa podatkov in ugotoviti moraš, ali je možno rešiti nalogo s prvim sklopom, drugim, obema skupaj, vsakim od obeh, ali niti z obema skupaj. Sledi preverjanje funkcionalne pismenosti z razbiranjem podatkov iz tabel, diagramov, zemljevidov in podobno. Zaključili smo še s preverjanjem razumevanja angleških besedil. Dobro sva se odrezala, sploh za dva južnjaka :) Da bi študirala na Švedskem v programih, ki se izvajajo v švedščini, pa bi vseeno morala opraviti še poseben izpit iz jezika na visokem nivoju.

Nocoj v Stockholmu, v veliki dvorani Globen, nastopa Dolly Parton! Kakšna atrakcija :) Eden izmed švedskih ministrov je njen velik oboževalec, zato so z njim pred drevišnjim koncertom celo opravili nekaj intervjujev. Včasih je tale sedanja (desna) vlada prav res hecna.

Friluftsdagen

Športni dan na prostem se je odvijal v torek na že znanem smučišču Buberget. Vsa šola je zgodaj vstala in prvi smo preizkusili še malo poledenela pobočja že pred deveto zjutraj. Na žalost je bila odprta le proga, ki leži najbolj v senci sredi gozda, saj so bila snežne razmere na preostalem delu smučišča bolj slabe. Ampak naj jim bo, saj smo dobili skupinski popust tako na smučarske karte kot na izposojo opreme - vsekakor smo priložnost izkoristili do konca, saj smo smučali (če odštejemo kratke pavze) skupno celih 5 ur. Vsak po svoje smo se po prekratki progi spuščali v dolino (predvsem na bordih in smučeh), nato pa s sidrno vlečnico nazaj na vrh. Sara, naša vaditeljica športne vzgoje, se je celo naučila smučati - najprej nas je presenetilo to, da sploh še ni stala na smučkah, nato pa njena nadarjenost ob učenju prvih zavojev. Odmor dvajsetih minut za fiko seveda ni umanjkal, šola pa je med drugim tudi častila hrenovke, ki smo jih pekli ob kaminu. Sredi popoldneva, ob povratku v Vindeln, kjer vlada plundra, so nam ponudili sveže semlor, sladkane žemljice s smetano in mandljevo kremo, ki jih tukaj jejo namesto krofov od pustnega časa dalje (čeprav ne poznajo maškar, sram jih bodi). Povprečna celodnevna temperatura je nad ničlo, pomlad pride na obisk čez dva dni, vsaj mesec prezgodaj.

Evrovizijska vročica ...

... je dosegla vrelišče včeraj zvečer na finalnem izboru pesmi, ki bo zastopala Švedsko v Helsinkih. Danes izzvenevajo odmevi, rumeni časopisi so polni tračev in škandalov, kot vedno. Vsaj če sklepamo po naslovnicah, škoda kron. Zmagali so The Ark s skladbo The Worrying Kind, najboljši izbor. Glam rock bend, kar se komada tiče si lahko zamišljate nekaj med Abbo in Queen, če vam uspe :) Sicer pa poslušajte in glejte posnetek. Med ostalimi kandidati je bil še Måns, domača verzija Anžeja Dežana, pa ena Marie, ki je pravzaprav popolna amaterka, učiteljica v neki OŠ, če prav vem. Kljub temu je te dni dosegla veliko slavo - vredno komedije Livet är en schlager, za tiste, ki jo poznate :) Zanimiv komad, ki pa je na žalost izpadel že v predtekmovanju, je tudi tale. Pomaga, če znate švedsko in poslušate besedilo. Drugače pa uživajte v pogledu na pevko/ca :)

Te dni smo nekajkrat smučali, da izkoristimo zadnje ugodne zimske pogoje. Neverjetno se je otoplilo, celo 6 stopinj imamo. Nad ničlo, da ne bo pomote. Prejšnjič smo tudi preverili neko fešto v mestu, a se ni izkazala za najboljšo, kup mularije. Še najbolj zabavno je bilo to, da je bilo podobno žurom iz ameriških filmov - vsak je poznal nekoga, ki pozna nekoga, zares povabljen ni bil menda nihče, kdo je lastnik hiše pa nismo izvedeli. Jutri se končajo švedske zimske (športne) počitnice, šola bo spet malo bolj polna, pa tudi vstajali bomo kakšno uro prej.

Zimske urice IV: Vera v družbo

Najboljša predmeta, kar jih ponujajo, sta družboslovje in spozavanje religij. Predvsem kar se tiče vsebine, o kateri lahko sklepam iz učbenikov, pa tudi na podlagi tega, s čimer se ukvarjamo pri pouku samem. Sploh Åke, ki ima čez družboslovje in šolsko spletno stran, je res super, meni najljubši učitelj tule. Kaj od vsega skupaj odnesemo, je seveda odvisno od učencev in tistega, ki snov podaja, ampak učni načrt pri teh predmetih mi je res všeč, zgled tudi za Slovenijo. Spet so v ospredju praktične zadeve in ne kupi podatkov. Družboslovje vkjlučuje poglavja z vzgojo za medije, pa o tem, kako so države organizirane - torej kako deluje domača monarhija, kako parlamentarni sistemi, predsedniške demokracije, potem so tu poglavja, ki vsebujejo državljansko vzgojo, pa tako o energetski politiki v svetu itd. Tudi zgodovinskega pregleda je nekaj in splošnih socioloških, humanističnih vsebin, ki prevevajo učbenik, ampak poudarek je res na razumevanju sveta, v katerem živimo. Praktično. Spoznavanje religij je tudi široko zastavljeno (žal za obsežnejše debate pri pouku samem zaenkrat zaradi omejenosti urnika ni bilo veliko časa), uvodoma obsega nekaj filozofskih, deontoloških, moralnih vprašanj, poleg posameznih religij in verstev ter novodobnih gibanj in povezav med njimi so predstavljeni tudi nereligiozni pogledi na svet, teozofija, marksizem ... Vse skupaj zaokrožuje pregled prvotnega skandinavskega verovanja, pokristjanjevanja in nato sekularizacije Švedske, predstavljeno je tudi, kako je z vsako izmed religij na Švedskem danes, poglavja spremljajo pogovori z domačini, ki imajo različna verska prepričanja in poglede. Poudarek je na podobnostih med religijami in spoštovanju do vseh.

Ribja pojedina

V torek sva bila z Björnom povabljena na večerjo k Solveig, vodji internata, ki stanuje blizu šole, na Rženi poti 2 :) Na jedilniku je bilo šest kosov odličnih rib iz gorskih jezer v notranjosti Švedske, od koder prihaja. Okusno in nasitno, poleg je seveda sodil tunnbröd (tanki kruh) z maslom in mandljev krompir. Za posladek smo spraznili še zadnji sladoled s toplim prelivom hjortronsylt, torej marmelado iz neke sorte rumenega jagodičevja, ki pri nas ne raste (vse take marmelade se imenujejo sylt). Morda imajo jagode celo slovensko ime, ampak ga ne poznam. Rubus chamaemorus, v glavnem :) Govorili smo o vsem mogočem - malo o zgodovini šole, kako je organizirana, da nudi določena socialna delovna mesta ljudem, ki so že dolgo na čakanju, čeprav je premalo dela že za redno zaposlene (kot v bivši Jugi, hehe). Tudi o bolj zabavnih stvareh smo se menili, opravljali smo folk, pregledali domačo knjižnico, izvedela sva, da je celo v sorodu s pisateljem Mikaelom Niemijem, ki sem ga omenjal v eni prejšnjih objav. Pester večer smo zaključili z nekaj planiranja, čez par tednov namreč potujemo prav v njene domače kraje, v Tärnaby. Zveni znano? Vprašajte koga, ki zagreto spremlja alpsko smučanje.

Zimske urice III: Švedščina in zgodovina

Dva najbolj sproščena predmeta, saj se ne dogaja kaj dosti, oziroma za vsebino poskrbim(o) sami. Pri švedščini se večinoma ukvarjam z Routledgeovo švedsko slovnico - fajn priložnost, da se ji v miru posvetim. Poleg tega vsake toliko poslušamo govorni nastop ali dva od kakega kolega, včasih so na vrsti "težke besede", v okviru švedščine pa sem tudi na kratko predstavil Slovenijo. Drugi berejo knjige (ki jih bodo enkrat v prihodnosti recenzirali), ali pa se ukvarjajo z referati. Zgodovina poteka v dveh skupinah, v prvi delajo pregled 20. stoletja, včasih se jim pridružim, sploh kadar je na vrsti kak film, drugače pa delamo v drugi skupini v obliki seminarja, ampak niti ne vsak teden. Vsak napiše en referat, včasih pa si tudi kaj preberemo in potem skupaj prediskutiramo. Prejšnji teden smo se pogovarjali o razpadu Jugoslavije, prispeval sem svoje poglede po najboljših močeh, sicer pa ima ta zapletena tematika celo svoje izčrpno poglavje v učbeniku za nadaljevaljno stopnjo, kot ena od tem za diskusijo.

Motorne sani vsenaokrog

Prvič sem jih preizkusil kot potnik, ko smo se odpeljali na drugi konec mesta, oziroma vasi. Oglasili smo se pri Johanovih znancih in igrali karte, večer se ni preveč razživel. Bolj resno kar se tiče teh snežnih skuterjev je bilo včeraj, v sosednji vasi so namreč priredili štiriurno vzdržljivostno dirko (menda je tradicionalna) in razstavljali najnovejše modele. Več vožnje si obetam čez nekaj tednov, ko bomo obiskali gorski svet v okolici Tärnabyja. A o tem kdaj kasneje.

Danes smo se odpravili na krajši izlet do Lyckseleja, malce večjega središča v nasprotni smeri od Umeå, torej v notranjosti Švedske. Ogledali smo si ponudbo na sejmu, zmrzovali in nato našli najboljšo robo v eni trgovini tipa "vse za 10 kron". Na poti nazaj smo si na hitro pogledali še (trenutno očitno opustelo) turistično vas, kjer ponujajo razne avanture, bivanje v iglujih, gostijo v vikinškem hramu, savno na prostem, plezanje po vrveh in kar je še takega. Spotoma smo srečali tri lose, ki so izsilili prednost, in videli, kje v teh samotnih gozdovih živijo nekateri naši sošolci - večinoma so to vasice s po tremi hišami na vsakih deset kilometrov. Prava pustinja.

Severna obzorja v podobah

Končno vam lahko predstavim nekaj fotografskih utrinkov z mojega potepanja po Laponski.

Dobrodošli v Jokkmokku, ledena skulptura sredi krožišča

Emil W. "Bond", faca dečko, sestra Inga je sošolka na splošnem programu

Nastanitev zasilne narave v prostorih varstveno-delovnega centra

Ženski del ekipe

Emil in Peter (sostanovalec) v elementu pred vrati restavracije ledenega hotela


Ledena skulptura pred vhodom v Icehotel (R) Jukkasjärvi


Peter na ledenem prestolu v hotelski recepciji


Hotelska soba


Dokaz, da sem bil zraven


Pijača, ki se servira "IN the rocks"


Luksuzni apartma


Majhen delček samske umetne obrti


Severni jelenčki (v nepredelani obliki)


Dirke z jeleni na jezeru, odločitev po fotofinišu (veliki favorit Božiček se ni pojavil na startu)

Zimske urice II: Naravoslovje in angleščina

Navidez nezdružljivi temi. Toda tu pri nas so predmeti naravoslovje A in B ter angleščina poosebljeni v enem učitelju - prejšnjem rektorju (ravnatelju) Pelleju, vse odkar je del učiteljskega zbora odšel a) na porodniški dopust ali b) v Afriko. Pelle sam odhaja za naslednja dva tedna v Egipt, tako da se bomo začasno morali očitno nekako drugače znajti. Upajmo, da ga ne pojedo krokodili, saj je ekspert za naravoslovje - kemijo, biologijo, predvsem pa si je z veliko večino švedskih rastlinskih in živalskih vrst na ti. Učni načrt je kul, predelujemo snov, ki se jo nekaj malega spomnim iz zadnjih razredov osnovne šole, naše gimnazijske snovi je bolj malo. Kar je dobro, saj poudarek ni na kopici dejstev, temveč na vpetosti v vsakdanje življenje in praktičnih primerih, povezanih s Švedsko. Koristno, kar se tiče spoznavanja švedske leksike, saj se pojmi povezani z naravo, okoljevarstvom in podobnim tu veliko uporabljajo in so močan del domače kulture. Švedi naprimer pazijo na to, da izdelki, ki jih kupujejo, niso zapakirani v odvečno embalažo in da prihajajo od čim bližje, saj domorodci nočejo podpirati dolgih transportov, ki obremenjujejo okolje. Zdaj pa k angleščini - anglisti vabljeni, imate priložnost za zaposlitev. Šibka točka te šole je glede na to, kar sem dosedaj izkusil, prav angleščina. Pelle samo nadomešča, zato naj mu bo, ampak ga kolegi z našega faksa nesemo, pedagoška smer ali ne. Prejšnja učiteljica ni bila veliko boljša, žal. Poročena je sicer (bila?) z enim Angležem, s katerim ima eno hčerko (živi v Londonu), kolikor vem - ampak to pač niso zadostne kvalifikacije. Še v knjigi, ki so jo napisali Švedi za Švede, se najde kakšna napakica. Kar se pouka angleščine tiče, so me domačini razočarali.

Buberg Mountain - The Straight One

Četrtkov večer smo izkoristili za nočno smuko na bližnjem smučišču Buberget, ki ni kaj dosti veliko. Nudi kake tri krajše proge, ki se preko dveh prelomnic v ne preveliki strmini spustiijo naravnost navzdol, in vlečnico na sidra. Johan, Kasia in jaz smo se spravili v premajhen peugeot, pobrali spotoma še enega kolega in tri borde. Sam sem si sposodil smuči na smučišču samem. Na srečo pot ni bila dolga in trpljenje v natrpanem avtomobilu se je povrnilo s svobodo na snegu, saj smo imeli skoraj ves hrib Buberg samo zase. Kar ni bilo pravzaprav nič čudnega, saj so se temperature zvečer spustile krepko pod minus 20 stopinj. Kakšni norci smo. Šal pred usti je prešel v trdno agregatno stanje, prstov na nogi na koncu nisem več čutil ... ampak sem vseeno užival, mrazu in omejenemu znanju smučanja navkljub. Smuka po dolgem času se je prilegla :) Še kdaj jo bomo ponovili, ampak kar se mene tiče, raje preko opoldneva, ne pa ob devetih zvečer. Dnevi so zdaj bolj topli, ampak oblačni. Če ne prej, se na kraj zločina vrnem enkrat marca, ko bomo imeli tam športni dan.

Švedsko zadnji teden pretresa - poleg evrovizijske vročice, seveda :) - velika podkupovalna afera. Sumljive in nečedne posle je menda opravljala družba SAAB, ki je tujim agentom in raznim posrednikom izplačala ogromne vsote denarja v obliki provizij, da so ti zagotovili donosen posel - prodajo švedskih lovcev JAS Gripen češki vojski. Verjetno se je kaj o tem slišalo tudi doma. Švedska je miroljubna država, ki je nevtralna in izven zavezništev vse od napoleonskih vojn, ampak hkrati prav z vojaško industrijo veliko zasluži.

Učiteljica še zdaj ni rodila. Več kot dva tedna čez rok je že, lahko se poslovim od vložene vsote :) Ko smo že pri potomcih, je vredno omeniti, da je na Švedskem zelo popularen hobi släktforskning, rodoslovje. Veliko ljudi brska po različnih virih (zadnje čase pomagajo obsežni projekti prenosa cerkvenih knjig v elektronsko obliko) in pozna svoje prednike tudi za 400 let nazaj. Če je kateri od njih morebiti počel kakšne neumnosti, so le še bolj veseli, saj je tako osebo lažje izslediti v raznih dokumentih o kazenskih postopkih :) Bi vas morda zanimalo, kateri služkinji se je nezakonsko rodil vaš praprapraded? Tukaj vam znajo povedati malodane še v kateri sobi je bil spočet.

Dan za druženje

Včeraj smo se sošolci in učitelji s splošnega programa v zgodnjem jutranjem mrazu natrpali v že znana šolska kombija ter dva avtomobila in se odpeljali v Umeå proti obali Botnijskega zaliva. Pravo velemesto (s približno 75.000 prebivalci) v primerjavi s tem, na kar sem tu navajen. Imenuje se tudi mesto brez, saj so jih posadili velike količine po požaru s konca 19. stoletja, ki je zradiral mesto. Najprej smo se odpravili v lokalni muzej, kjer je predstavljena zgodovina pokrajine Zahodna Botnija od praveka do današnjih dni, malce zaspani smo si ogledali še nekaj priložnostnih razstav. Švedi lepo skrbijo za kulturo, zato vstopnine ne pobirajo, samo prostovoljne prispevke. Presenetilo me je, da imajo v muzeju tudi sobo za malico. Brez fike očitno res ne gre nikjer :) Malce smo se podprli, saj so nas čakali novi, tokrat športni izzivi. Šola je prijazno častila najem sedmih stez za bovling v športni hali na obrobju mesta, podobna zadeva kot naš BTC pač. Časa je bilo za tri partije s po štirimi igralci, z Björnom sva ubranila neskandinavsko čast in vsak po enkrat zmagala. Doma smo bili na srečo še pravi čas za večerjo.

Naši športniki nadaljuejo z dobro reklamo, danes smo gledali svetovno prvenstvo v teku na smučeh (skupaj s kuharicami, zato je bilo kosilo bolj pozno) in navijali za Švede in Petro Majdič, ki je na koncu osvojila srebro v šprintu. Kar se žurov tiče, se v bližnji prihodnosti ne obeta nič novega, v marcu pa bo menda potrebno praznovati nekaj rojstnih dni. Deseti teden (čez 11 dni, ali nekaj takega - Švedi namreč štejejo tedne, kar se tiče organizacijski stvari, in to kar dobro deluje) imamo zimske počitnice, ki se jim pravzaprav pravi športne počitnice. Kmalu dobimo tudi obiske iz Afrike! Vas zanima? Stay tuned :) Hvala vsem, ki berete blog, še posebej pa tistim, ki tudi kaj pokomentirate. Vedno z veseljem preberem vaše odzive.

Zimske urice I: Zdravo življenje

Prvi sklop učnih vsebin na šoli, ki ga bomo pobližje spoznali, je ponudba športa in sorodnih aktivnosti. Kar se tiče števila ur športne vzgoje na urniku, leži Švedska presenetljivo najnižje v Evropi. Tudi šola v Vindelnu ni izjema, predvideno imamo točno eno obvezno uro telovadbe, ob torkih. Takrat se zberemo predvsem tisti s splošno srednješolsko usmeritvijo (allmän linje), pridružijo pa se nam še osebki, ki se izobražujejo za športne vaditelje. Na srečo se z obveznim delom ponudba ne konča, kot se spodobi za šolo usmerjeno v zdravo življenje. Ob petkih je dve uri prostih vsebin možno izkoristiti tudi za telovadbo in takrat razne športe z žogo in podobno igramo vsi na šoli, ki smo se odločili za takšno preživljanje petkovih dopoldnevov. Poleg tega med samim poukom včasih zdrvimo na hodnik, kjer športni vaditelji vodijo pausgympo, odmorilno razgibavanje :) Za nameček ob torkih po koncu pouka in pred večerjo v telovadnici poteka trening za osnovne skupine mišič, kratko in učinkovito. Ob četrtkih nudijo še step aerobiko, ampak to izpustim. V prostem času sta nam na voljo telovadnica in fitnes, večkrat igramo odbojko, enkrat na teden pa imamo prost vstop v občinski bazen, kot sem enkrat že omenil. V neposredni bližini šole leži petkilometrska osvetljena sprehajalna pot speljana po obeh bregovih reke s poetičnim imenom broarna runt, "prek mostov naokrog". Ta petek gremo drsat v športno halo v mestu, odprlo se je tudi lokalno smučišče Buberget. Za priložnostno vodno aerobiko šola ne odgovarja :)

SVT

Ali Švedska televizija. V zadnjem obdobju smo jo predvsem zavoljo športnih prenosov precej gledali. Svetovni prvenstvi v alpskem smučanju in biatlonu v navezavi z mojim bivanjem na šoli sta nekaj malega prispevali k prepoznovanosti Slovenije - učitelj za družboslovje je povedal, da še nikoli ni opazil toliko Slovencev na TV. Selektivna percepcija torej deluje :) Poleg skupnega navijanja za švedske smučarje, ki so doživeli najbolj uspešno prvenstvo doslej, je na sporedu še ogled marsikakega dobrega filma. Ob petkih ne gre zamuditi glasbene oddaje z zanimivim konceptom Så ska det låta ("Tako naj zveni", recimo), kjer bolj ali manj znani pevci v dveh ekipah tekmujejo v poznavanju komadov, pojejo v živo, glasbeniki v studiju pa jih spremljajo z improvizacijami. Ko smo pri glasbi in SVT, je tu nujna asociacija - evrovizijska popevka, melodifestivalen. Švedi so narod, ki je na Evrovizijo čisto nor, kar ni čudno, saj so vendar tolikokrat zmagali. Za nami so že tri predtekmovanja, sledi še repesaž za 6 najboljših, ki se niso neposredno uvrstili naprej, nato pa finale v Stockholmu. Joj, čisto preveč vem o tem :) Švedska televizija ima tudi zanimivo politiko glede samega programa, ki je pri nas nismo navajeni - flime prekinja tudi po dvakrat s poročili oziroma kakimi drugimi oddajami s stalnim urnikom, športne prenose pa med samim potekom tekme prosto preklaplja med prvim in drugim programom, kakor pač bolje odgovarja shemi. Nenavadno. Mogoče tudi zaradi takega malo zmedenega programa imajo Švedi še vedno tradicijo napovedovanja vsebin, ki je pri nas zamrla - brhke mladenke tekom programa v živo berejo spored in napovedujejo oddaje.

Björn je priletel nazaj, hkrati pa nas je presenetil obisk Poljakinje. Ja, tiste Johanove Kasie s katero sem se pred časom pogovarjal po telefonu :) Na šoli je bila prejšnje leto do božičnih praznikov, zdaj pa je prišla spet pogledat za teden ali dva. Včeraj smo si pogledali par filmov pri njiju, torej v isti stavbi, samo sosednji vhod. Moram priznati, da imam kar srečo z nastanitvijo, saj pri nas veliko bolj uspešno skrbimo za red in čistočo :)

Onkraj zakona

Tale šola, ki mi je že pomalem prirasla k srcu, je res nekaj posebnega. Ilegalne stave, prodaja zemljišč, kršenje varnostnih predpisov in gojenje prepovedane vegetacije. Želite izvedeti več? Berite dalje :) Kar se stav tiče, je eden od učiteljev pred kratkim organiziral stavo (z vložkom po 5 kron). Stavili smo, kdaj bo noseča učiteljica, ki je že nekaj dni čez rok, rodila prvega otroka. Stavil sem na 17. februar popoldne, držite prosim pesti, da bo čez tri dni malega zagrabila klavstrofobija. Prejšnji rektor je menda brez soglasja upravnega sveta šole odprodal del zemljišča, kjer so potem postavili toplarno, ki nas zdaj poceni oskrbuje s toplo vodo. Pri naravoslovju je učitelj previdno odstranil plombo z gasilnega aparata, ne da bi jo poškodoval, da nam je lahko demonstriral, kako deluje utekočinjeni ogljikov dioksid. Če vas res zanima, se le-ta pod zmanjšanim pritiskom spremeni v "sneg", nato pa sublimira. Zabavno. Razsvetljenje dneva sem doživel danes med pogovorom pri zajtrku: šola vodi "zero tolerance policy" glede drog zato, ker so pred približno desetimi leti učitelji in učenci za šolskimi stavbami družno gojili konopljo. Nekaj učiteljev je izgubilo službo. Med droge glede na izkušnje samouvno štejejo tudi alkohol verjetno prav zato, da se ne bi kdo v kleti telovadnice naprimer spomnil postaviti kako mini destilarno.

Prazniku (po švedsko alla hjärtans dag, torej "dan vseh src") primerno je bil za kosilo piščanec ljubezni v družbi poželenja, tako je vsaj pisalo na meniju :) Dan se pridno daljša, svetlo imamo že lepo od pol osmih do pol petih. Vseeno manjka še kakšna ura več, da bi bilo res prijetno. Marca vas ujamemo, potem bo šlo pa samo še na bolje!

Jorš Buš

Skandinavci že skoraj pregovorno dobro obvladajo angleščino, od starih mam do otrok v vrtcu. Do neke mere. Kar se tiče izgovorjave, je razumljivo, da jih razni sičniki in šumniki malce zafrkavajo, saj so v lastnem jeziku omejeni na /s/ in /š/. Ampak nič ne de, hitro se prilagodiš na naravno preoblikovanje izgovorjave v skladu s pravili domače govorice. Razen v določenih primerih, ko to postane prava muka - pri izgovorjavi tujih imen. Švedi so me namreč presenetili s trdovratnim ignoriranjem glasu /dž/ na začetku besed, ki pa je na žalost v primeru angleških imen pogost. Vsi tukajšnji domorodci, tudi v zborni švedščini (rikssvenska) na TV, izgovarjajo angleško črkovanje "j-" in "ge-" kar lepo po švedskih pravilih kot /j/. Verjemite mi, da traja in traja, preden ugotoviš, da je govora o Jesseju Jacksonu, Geoffreyju Rushu ali Janis Joplin.

Da jo izgovorjava lahko človeku precej zagode, vesta tudi dva Japonca, ki sta priletela v Evropo, da bi se poročila v Benetkah. Pristala sta v Stockholmu, kupila karte in se vsedla na vlak za Benetke. Mestu, kjer sta izstopila, je kronično primanjkovalo kanalov in gondol. Bil je to namreč Vännäs, ki leži na pol poti od tu do Umeå. Venice - Vännäs ... ko se srečajo Japonci in Švedi, zna biti nevarno.

Moji sostanovalci

Čas za malce opravljanja, pa ne preveč, ker to ni lepo :) Enonadstropna stavba, kjer prebivam, ima dva ločena vhoda. V našem, južnem, delu nas stanuje 5, dve sobi sta prazni. Spodaj štiri sobe, zgoraj tri, pa še kuhinja in dnevna soba. Kopalnica v pritličju in nadstopju. Za soštipendista Björna že veste, študira skandinavistiko in knjigotrštvo, fejst dečko, včasih malo manj odprt za kulturne razlike in podobna presenečenja. Ostali trije so tukaj na rokodelski smeri in tako sem jih na izletu v Jokkmokk še bolje spoznal, čas je da kaj napišem. Nekaj na osnovi lastnih izkušenj, drugo iz pripovedovanj. Začnimo spodaj: Peter je ... hm, mirno in občutljivo dete. Nekaj več socialnih spretnosti bi lahko obvladal. Alergičen na vse sorte, komplicira, ima svoje plastične lončke in jé neke smrdljive alge. Razumljivo, če nimaš sreče z zdravjem, ampak on res deluje bolj hipohonder (in ne valetudinar :) v smislu Martove definicije pojma). Poleg stanuje Johan D., eden od mnogih Johanov tu naokrog in tudi slučajno ne tisti, s katerim sva skupaj žurala na "veliki petek". Drži se bolj sam zase in veliko prespi. Menda je to njegov glavni hobi poleg tega, da pušča za sabo nepomito posodo in da, kakor pravijo, včasih zlagoma nagomili dotično posodo v svoji sobi, kjer jo je uporabil, zaklene in izgine za dva tedna. Drugim pa zmanjka loncev. Sama sreča, da za ravnotežje poskrbi Noak, prijeten fant, ki ni preveč zainteresiran za spremljanje športa, in da skupaj z Björnom vsi stanujemo v nadstropju.

Ko smo že pri športu, je treba nujno omeniti, da Švedi norijo, ker je po ušivi sezoni Anja Pärson zmagala v superveleslalomu na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v domačem Åreju. Kot da to ne bi bilo dovolj, je švedska mešana štafeta danes osvojila še zlato na svetovnem prvenstvu v biatlonu. Naslovnice jutrišnjih časopisov so mi že znane :)

Doživel sem nov najhladnjejši dan, predvčerajšnjim je bilo -24 stopinj. Toda to ni nič v primerjavi z najnižjo temperaturo to zimo, ki so jo izmerili - prav v Jokkmokku. 41 stopinj pod ničlo! Še sreča, da me ni več tam.

Ledeni biser severa

Prejšnja sreda je prinesla čudovito izkušnjo, saj smo obiskali eno največjih švedskih znamenitosti, ki na žalost leži visoko na oddaljenem severu - toda drugače zaradi klimatskih pogojev niti ne more biti. Pojdimo lepo po vrsti.

Iz Jokkmokka smo se še pred poldnevom pripeljali v Jukkasjärvi, ravno pravi čas za kosilo. Odvilo se je v restavraciji višjega ranga, stalo nekako 15 evrov in bilo (presenetljivo) servirano po principu "all you can eat". Ni treba dvakrat reči, da sem to dobro izkoristil. V ponudbi je bil obvezni prepečenec (švedske vrste, torej knäckerbröd) z maslom, kava, čaj, različni sokovi. Nato juha, solatni bife, losos, za glavno jed pa kuhan krompir in tanko narezano meso severnega jelena v omaki. Slastno. Povrhu pa se kompot, dve različni torti, jajčna krema in čokoladni sufle. Vredno svojega denarja :) Dobro podprti po celourni uživanciji smo se odpravili nekaj metrov naprej do recepcije ledenega hotela.

Icehotel že sedemnajst let postavljajo vsako leto na novo iz snega in ledenih blokov, ki jih izrežejo iz reke Torne. Obsega sprejemno dvorano, več navadnih sob, nekaj deset apartmajev, ki jih v ledu in snegu opremijo umetniki in kiparji iz vsega sveta, cerkvico ter ledeni bar pod sponzorstvom vodke Absolut, kjer točijo pijačo v kozarcih iz ledu. V notranjosti hotela je razmeroma prijetno toplo, okrog -5 stopinj celzija, medtem ko temperature zunaj padejo do -30. Ogledali smo si letošjno umetnino v celoti in vsako od sob posebej, doživetje je bilo res nepozabno. V hotelu so na enem mestu zbrane sanje vseh otrok, ki se pozimi trudijo postavljati igluje in snežene gradove, igre svetlobe so neverjetne, po hotelu pa je napeljana celo razsvetljava. Centralnega ogrevanja seveda ni :) Zgradba deluje resnično trdna in taka tudi je, kar gre pri tako nizkih temperaturah pričakovati. Na ledenem oknu v baru so zdaj ob drugih napisih vidne inicialke FF :) Za kaj drugega ni bilo priložnosti in časa (ter poguma, saj so sankcije - če jih morda izvajajo - po vsej verjetnosti ledeno mrzle). Preostali del kompleksa, ki pa ni iz ledu, obsega poleg recepcije še prodajalno spominkov, delavnico ledenih skulptur in nekaj navadnih apartmajev; za turistično ponudbo je poskrbljeno skozi vse leto, tudi kadar hotel v topli polovici leta izgine. Prespal v hotelu vseeno ne bi, cene spanja na ležišču iz ledu prekritem s kožo severnega jelena se namreč gibljejo približno od 200 evrov v preprostih skupinskih sobah do 700 evrov v najbolj luksuznih apartmajih in vključujejo termalno spalno vrečo, naslednji dan pa toplo pijačo, zajtrk in obisk savne. Sam obisk hotela (za dobrih 10 evrov) pa je obvezen za vsakega, ki priroma tako daleč na sever, 200 km znotraj polarnega kroga.

Z vtisov polnimi glavami smo se odpravili še malce naprej do 400 let stare male lesene cerkve, katere umetnine (orgle in oltarne podobe) pa so delovale blede v primerjavi s prejšnjim doživetjem. Cerkvi se drugače pozna vpliv samske kulture in lestadianizma, luteranskega gibanja iz 19. stoletja, ki ga je razvil Lars Levi Laestadius in ima vpliv tu na severu Evrope. Ob tej priložnosti sem se spomnil knjige, v povezavi s katero sem prvič slišal za lestadianizem. Gre za roman Mikaela Niemija Populärmusik från Vittula (preveden v slovenščino kot Okrogle in oglate iz Vittule), ki se sicer dogaja nižje ob reki Torne v mestu Pajala ob zahodni meji, na območju, kjer živi finska manjšina. Priporočeno branje, gotovo se z mano strinja tudi Grega :) Vesel sem, da sem imel priložnost videli tako velik del Laponske in vsega, kar ima ponuditi.

Laponska avantura

V Vindelnu se je otoplilo in tako mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim proti severu, v osrčje švedkega dela Laponske, ki se v jeziku staroselcev imenuje Sápmi. V torek zjutraj smo se s prvim letnikom rokodelcev družno naložili v dva šolska kombija in odpeljali proti severnnim obzorjem. Na poti smo se ustavili v Arvidsjauru in obedovali v švedski različici McŠkota - verigi restavracij s hitro prehrano Sibylla. Po šestih urah vožnje smo prispeli v Jokkmokk, nekaj časa iskali naše nastanitvene prostore in se nato vselili v lokalni varstveno-delovni center. Vsak svoj jogi v roke in postlat na tleh v dnevno sobo, pa sami kaj skuhat al pa lačni bit! No ja, plačal nisem nič, zato se nimam kaj pritoževat :)

Jokkmokk, prvo švedsko mesto nad polarnim krogom, je stara trgovska in misijonarska postojanka, kjer so se srečevali Švedi z juga in Sami s severa pred več sto leti. Vsak prvi četrtek v februarju poteka tam velik sejem (predvsem domače obrti), ki pritegne obiskovalce od blizu in daleč, tudi iz tujine, in ima res dolgo tradicijo. Tokratni je bil že kar 402. po vrsti! Prvi dan smo si v večernem mraku za uvod ogledali zgodovinski del sejma v stilu izprej nekaj sto let in nato še muzej samske zgodovine in kulture v centru Jokkmokka.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, se peljali nadaljnje štiri ure proti severu in v Jukkasjärviju obiskali biser tega potovanja, ledeni hotel, a o tem kaj več v naslednji objavi. Proti večeru smo se odpeljali še do Kirune, najbolj severnega mesta na Švedskem. Podobno kot moja rodna Idrija se je tudi Kiruna razvila ob rudniku, v tem primeru ob rudniku železa. Cene bakra in železa na trgu so se povzpele, nekateri manjši rudniki so se v zadnjem obdobju ponovno odprli, rudnik v Kiruni v lasti domače korporacije LKAB pa se nezadržno širi. Celo tako zelo, da se obeta neverjeten podvig - v naslednjih letih nameravajo preseliti celo mesto, ki ga ogrožajo nestabilna, z rudniškimi rovi prevrtana tla. Mesto kljub industrijski dediščini deluje prijetno, ogledali smo si središče in pred večernim povratkom v Jokkmokk je bil seveda še čas za fiko.

Četrtek je minil v znamenju sejma, glavne ulice so oživele, vsepovsod izdelki domače obrti, kože, kositer, les, rogovi, srebro, med, tople volnene kape in rokavice, pa seveda stojnice s hrano in nekaj malega krame. Vzdušje je bilo živahno, srečal si lahko nekaj lokalnih posebnežev, Same v njihovih prepoznavnih živobarvnih oblačilih, predvsem pa je bilo pasje mraz! Na različnih lokacijah v mestu so razstavljali oblikovalci, tradicionalni in moderni, ter prikazali kako popeljati samsko umetnost v sodobni čas. Sredi dneva so skozi mesto privedli čredo severnih jelenov na njihovi vsakoletni selitveni poti in izvedli na bližnjem jezeru še dirke z jelenjo vprego. Severni jeleni vsepovsod ... Sami živijo z njimi in vsem, kar jim dajejo. Čeprav je res, da se z nomadsko rejo zares ukvarja le kaka desetina ljudi samskega izvora in še ti večinoma uporabljajo GPS in motorne sani. Pod večer, ko sem se najprej dobro ogrel v stavbi, kjer smo prenočevali, sem se podal do skromne stare luteranske cerkvice, kjer se je v čudovitem okolju odvil koncert klasične glasbe v izvedbi neke švedske sopranistke in organista. Magičen večer.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, počistili za sabo in se (s ponovnim obveznim postankom v arvdisjaurski Sibylli) odpravili nazaj v Vindeln, ki mi je postal že kar domač. Severno od tod se konča civilizacija, mesta so daleč narazen, razvila so se ob rudnikih in trgovskih središčih, vasi in posameznih kmetij ni, severu vladajo obširni gozdovi bora in smreke, ki jih poživi kako jezerce. Med vožnjo si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na "garrison mentality", ki vlada v Kanadi :) Pot je bila dolga (glej zemljevid), od Kirune do juga Švedske je toliko, kot od Danske do Rima, toda razdalje tu dobijo povsem svoj pomen. Temperature takisto. Po nekaj dneh življenja pri manj kot -20 stopinjah celzija zdaj uživam v Vindelnu, kjer je prijetno toplo, dve stopinji nad ničlo.

Polotoki, jedrske elektrarne in polarni krog

Tako kot je slabo vreme na jugu Švedske zradiralo skrajni rob kopnega, ga je ob osrednjem danskem otoku Sjælland ustvarilo na novo. V morje je zgrmela visoka pečina in ustvarila tristo metrov dolg polotok. Na srečo brez smrtnih žrtev. Enako velja glede napake v delovanju jedrske elektrarne v švedskem Forsmarku lansko leto, a dogodek vseeno dviguje prah. Preiskava je namreč danes dokazala, da je bil posredi odločilen človeški faktor - trije uslužbenci so bili na delovnem mestu v vinjenem stanju.

Jutri potujem na štiridnevno ekskurzijo onkraj polarnega kroga. Pridružil se bom skupini naših mizarjev/tesarjev/oblikovalcev lesa in s kombijema se bomo odpeljali na en velik sejem v Jokkmokk (ime nakazuje, da je to kraj, kjer živijo Sami) - v tem mestu bo tudi naša baza. Od tam se podamo še više na sever: v Kiruno in do znamenitega hotela iz ledu v bližnjem Jukkasjärviju. Juhej! Vračamo se v petek.

Kako ga žurajo Švedi

Hotelček dva kilometra višje ob reki je verjetno povsem prazen in izven sezone živi od takih priložnostnih prireditev, kot je bila petkova. Tudi celotna občina šesttisočih prebivalcev očitno živi za te plese, saj se je nabralo spodobno število ljudi v širokem starostnem razponu od 18 do 40 let. Podobno kot se dogaja na vaških veselicah pač, le da je bila glasba boljša. Tokrat se je zgodil večer rok(enrol)a, bend Cover Kings iz Umeå je igral uspešnice. Sploh ni bilo zgrešeno. Je pa pijača svinjsko draga. Lahko pivo po 5 evrov, ne moreš verjet. Za manj denarja smo vendar pili Guinness sredi Dublina! Tudi zato se nas je nekaj že prej dobilo v manjšem stanovanju z nekaj piva, ki se ga ceneje dobi v prodajalni, dokler se ta ob šestih ne zapre. Samo tako malce, da smo počakali na začetek prireditve. Ker so Švedi precej zadržani, preden ga ne spijejo dovolj, sem v hotelu uspešno izkoristil priložnost in se dobro naplesal :) Ko se je žur ob 1h zjutraj končal in so nas začeli vse družno metati ven, so bili vsi do zadnjega nažgani, mlado in staro, moški in ženske. Zabavno. Namesto, da bi ga zlagoma žurali lepo ves mesec, se raje vsake toliko (preveč poredkoma) zberejo in dajo duška vsem svojim frustracijam. Je pa že bolje pri nas :) Ob prejšnjem obisku na Švedskem sem se družil z ljudmi od drugod, tako da takrat ni bilo priložnosti za tovrstno poglabljanje v lokalno kulturo. Ampak ne razumite me narobe, bilo je prav prijetno. Ko sem najprej do doma spravil kolega Johana in mu po poti zavrtel številko prijateljice s Poljske (in se potem še namesto njega pogovarjal z njo), sem se v posteljo zvalil zadovoljen, da je za mano uspešno prežuran prvi večer na Švedskem v letošnjem letu.

Sami

Z veliko začetnico. Prvotni prebivalci skrajnega severa Evrope, znani tudi pod imenom Laponci, so združeni pod to zastavo, ne glede na to ali prihajajo iz Norveške, Švedske, Finske ali Rusije. V preteklosti so prestali marsikatero tegobo, nič kaj bolje se jim ni godilo kot ostalim praprebivalcem različnih celin. Dandanes pa jim gre relativno dobro, poskrbljeno je za njihove pravice, imajo določene privilegije in svoja predstavniška telesa. Seveda so kot povsod tudi problemi, ampak tako oni kot Švedi drugačnega porekla so se dobro prilagodili. Nenazadnje verjetno tudi zato, ker sever ni preveč gosto poseljen. Včeraj nas je presenetila naša husmor (torej "hišna mati" - vodja internata) Solveig in pri pouku o religijah predstavila samsko kulturo, oblečena v tradicionalna oblačila, saj ima njen oče tudi nekaj samskih korenin. Prav zares zanimivo. Več o njihovi kulturi si preberite naprimer na tejle spletni strani.

Vodna aerobika v občinskem bazenu (prost obisk enkrat na teden) se je neverjetno dobro obnesla, izkazala se je za uro intenzivne vadbe, nič slabše kot fitnes. Tukaj res dajo veliko na zdravje, domov pridem v dobri formi :) Danes zvečer se končno nekaj dogaja. V manjšem hotelu malo višje ob reki je nocoj živa glasba, gremo plesat! Še prej se dobimo v mestu, celo Systembolaget smo že obiskali. Obetavno.

Bastu

Bastu (okrajšava za badstuga - "kopalna koča") je zadeva, ki ji Finci in mi pravimo savna. Tukaj na šoli jih ne manjka, skoraj v vsaki zgradbi je ena. Zadnjič sva z Björnom eno preizkusila (prvič letos), pa je slabo tesnila in ni bila dovolj topla. Bom vedel za drugič. Uglavnem, prvič v življenju sem bil toliko nor, da sem se kot del savnanja udeležil valjanja po snegu, seveda z brisačo okrog riti, saj se nahajamo na gosto poseljenem območju :) Potem pa toliko da nisem primrznil na kovinsko rešetko pred vhodom, khm.

Temperature so se dvignile do -7 stopinj. Skoraj poletje! Kot zanimivost, na katero nisem vnaprej pomislil, naj povem, da tukajšnja klima povzroči počasnejšo rast kocin. Lahko se brijem samo vsak drugi dan :)

Na domači strani šole so objavili nekaj informacij o obeh štipendistih iz tujine. V svojem opisu sem sproti uspel narediti še malce reklame za Filofest. Če imate kakšno pošiljko zame, mi lahko pišete na naslov:

Marko Hladnik

c/o Vindelns folkhögskola

Box 39

SE - 922 21 Vindeln

SVERIGE

Hvala :) Björn jutri odhaja v Nemčijo na izpite in se vrača čez tri tedne. Danes nekaj govorijo o vodni aerobiki ... kaj vse bom še počel letos na Švedskem, preden pridem do prvega piva v družbi kolegov. Neverjetno.

Napetost v zraku

Danes je bil najhladnejši dan v letu do sedaj. 22 stopinj pod ničlo. Sliši se obupno, ampak počasi sem se privajal ta dva tedna ... poleg tega v zraku ni praktično nič vlage, saj novih padavin ni bilo, pod jasnim nebom pa ponoči vse zmzne - tako se tudi mraz lažje prenaša. Suh zrak, sploh v ogrevanih prostorih, ni najbolj prijeten, a s kakšno mokro brisačo na radiatorju se preživi. Očitno podnebne razmere vplivajo tudi na statično elektriko, ki jo je neverjetno dosti vsepovsod. Useka, ko najmanj pričakuješ - še Frankensteinov nestvor bi zlahka oživel :) Naslednje dni se bo malce otoplilo (relativno, seveda).

Za večerjo smo imeli letečega Jakoba. Zanimivo ime za zanimivo jed - piščanec z bananami, arašidi in rižem. Priporočam.

Systembolaget

Leta 1922 so na Švedskem izvedli referendum o popolni prohibiciji alkoholnih pijač. Proti prepovedi je glasovalo 51%. Švedi so se za razliko od Američanov komajda rešili :) Vprašanje alkohola je ostalo pomembno vse do današnjih dni, kar glede na skandinavsko tradicijo ni presenetljivo. Nenazadnje so krompir na Švedskem najprej uporabljali za kuhanje žganja, preden so ugotovili, da ga je možno celo jesti. Dandanašnji je raba alkohola zelo omejena in regulirana. Tako kot pri nas ti v gostilnah in restavracijah točijo le, če si polnoleten. Hakeljc je v tem, da so v "prosti" prodaji le pijače z do 3,5% alkohola. Torej različne vrste lahkega piva. Vse ostalo je možno kupiti le v državnih prodajalnah z imenom Systembolaget, po domače Systemet, ki ne umanjkajo v nobenem zgoščenem naselju. Tam ni akcij, popustov, diskontnih cen. Nobena znamka ne sme biti favorizirana, torej morajo biti vse pijače v hladilnikih ali pa nobena. Glede na količino pijače v sistemskih prodajalnah mrzlega piva direktno iz prodajalne praktično ni mogoče dobiti. Država kot monopolist pobira mastne denarce, davek in marže so ne glede na vrsto pijače enake, imajo pa trošarine glede na odstotek vsebnosti alkohola. Včasih je bil alkohol na karte, glede na spol in cenzus pa še kaj, nato so to ukinili. Zdaj vidiš, kako ob sobotah zjutraj ljudje čakajo v vrsti, da se Systemet odpre, navalijo z vozički in hitijo do blagajne s celimi platoji piva in množico steklenic. Tam morajo dokazati, da so stari 20 let. Enkrat vmes so dovolili prodajo pijač z do 4,9% alkohola kjerkoli, a so se ga Švedi množično nažgali s poceni pivom, zato so to možnost po nekaj letih ukinili. Nekatere uvožene pijače višjega cenovnega razreda so pravzaprav cenejše kot drugod, saj država kupuje velike količine in dobiva ugodno ponudbo. Tako Nemci potujejo na jug Švedske po drago žganjico, Švedi z juga pa v Nemčijo po poceni pivo in vino.