Laponska avantura

V Vindelnu se je otoplilo in tako mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim proti severu, v osrčje švedkega dela Laponske, ki se v jeziku staroselcev imenuje Sápmi. V torek zjutraj smo se s prvim letnikom rokodelcev družno naložili v dva šolska kombija in odpeljali proti severnnim obzorjem. Na poti smo se ustavili v Arvidsjauru in obedovali v švedski različici McŠkota - verigi restavracij s hitro prehrano Sibylla. Po šestih urah vožnje smo prispeli v Jokkmokk, nekaj časa iskali naše nastanitvene prostore in se nato vselili v lokalni varstveno-delovni center. Vsak svoj jogi v roke in postlat na tleh v dnevno sobo, pa sami kaj skuhat al pa lačni bit! No ja, plačal nisem nič, zato se nimam kaj pritoževat :)

Jokkmokk, prvo švedsko mesto nad polarnim krogom, je stara trgovska in misijonarska postojanka, kjer so se srečevali Švedi z juga in Sami s severa pred več sto leti. Vsak prvi četrtek v februarju poteka tam velik sejem (predvsem domače obrti), ki pritegne obiskovalce od blizu in daleč, tudi iz tujine, in ima res dolgo tradicijo. Tokratni je bil že kar 402. po vrsti! Prvi dan smo si v večernem mraku za uvod ogledali zgodovinski del sejma v stilu izprej nekaj sto let in nato še muzej samske zgodovine in kulture v centru Jokkmokka.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, se peljali nadaljnje štiri ure proti severu in v Jukkasjärviju obiskali biser tega potovanja, ledeni hotel, a o tem kaj več v naslednji objavi. Proti večeru smo se odpeljali še do Kirune, najbolj severnega mesta na Švedskem. Podobno kot moja rodna Idrija se je tudi Kiruna razvila ob rudniku, v tem primeru ob rudniku železa. Cene bakra in železa na trgu so se povzpele, nekateri manjši rudniki so se v zadnjem obdobju ponovno odprli, rudnik v Kiruni v lasti domače korporacije LKAB pa se nezadržno širi. Celo tako zelo, da se obeta neverjeten podvig - v naslednjih letih nameravajo preseliti celo mesto, ki ga ogrožajo nestabilna, z rudniškimi rovi prevrtana tla. Mesto kljub industrijski dediščini deluje prijetno, ogledali smo si središče in pred večernim povratkom v Jokkmokk je bil seveda še čas za fiko.

Četrtek je minil v znamenju sejma, glavne ulice so oživele, vsepovsod izdelki domače obrti, kože, kositer, les, rogovi, srebro, med, tople volnene kape in rokavice, pa seveda stojnice s hrano in nekaj malega krame. Vzdušje je bilo živahno, srečal si lahko nekaj lokalnih posebnežev, Same v njihovih prepoznavnih živobarvnih oblačilih, predvsem pa je bilo pasje mraz! Na različnih lokacijah v mestu so razstavljali oblikovalci, tradicionalni in moderni, ter prikazali kako popeljati samsko umetnost v sodobni čas. Sredi dneva so skozi mesto privedli čredo severnih jelenov na njihovi vsakoletni selitveni poti in izvedli na bližnjem jezeru še dirke z jelenjo vprego. Severni jeleni vsepovsod ... Sami živijo z njimi in vsem, kar jim dajejo. Čeprav je res, da se z nomadsko rejo zares ukvarja le kaka desetina ljudi samskega izvora in še ti večinoma uporabljajo GPS in motorne sani. Pod večer, ko sem se najprej dobro ogrel v stavbi, kjer smo prenočevali, sem se podal do skromne stare luteranske cerkvice, kjer se je v čudovitem okolju odvil koncert klasične glasbe v izvedbi neke švedske sopranistke in organista. Magičen večer.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, počistili za sabo in se (s ponovnim obveznim postankom v arvdisjaurski Sibylli) odpravili nazaj v Vindeln, ki mi je postal že kar domač. Severno od tod se konča civilizacija, mesta so daleč narazen, razvila so se ob rudnikih in trgovskih središčih, vasi in posameznih kmetij ni, severu vladajo obširni gozdovi bora in smreke, ki jih poživi kako jezerce. Med vožnjo si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na "garrison mentality", ki vlada v Kanadi :) Pot je bila dolga (glej zemljevid), od Kirune do juga Švedske je toliko, kot od Danske do Rima, toda razdalje tu dobijo povsem svoj pomen. Temperature takisto. Po nekaj dneh življenja pri manj kot -20 stopinjah celzija zdaj uživam v Vindelnu, kjer je prijetno toplo, dve stopinji nad ničlo.