Pri Arnetu na obisku

Učitelj rokodelskega programa Arne ima navado vsako leto povabiti svoje učence k sebi domov. Ta konec tedna sta kot zamudnika na vrsto prišla dva kolega, ki se nista mogla udeležiti skupinskega obiska prejšnje leto, pridružila pa sva se lahko tudi Björn in jaz. Spet sva imela srečo, torej :) Arne ima kaj pokazati. Stanuje v več sto let stari hiši, ki so jo tekom let nadgrajevali in širili. Zdajšnji stanovalec je proučil zgodovino stavbe, njene prebivalce in arhitekturo. Mahnjen kot je na zgodovino - bolj kot povprečni Švedi - je celih deset let obnavljal hišo, ki je zdaj pravi muzej arhitekture in notranjega dizajna. Uporabljal je stare materiale, recikliral dele, ki so ostali po podiranju, imitiral stare stile, restavriral, kupoval pohištvo na dražbah. Ena od sob je urejena povsem v stilu izpred stotih let, pravzaprav so predmeti in materiali v njej res toliko stari. Vsekakor impresivno, časa in dela je bilo vloženo ogromno, ampak to je njegovo veliko veselje. Kakega večjega komforta na račun vsega tega v hiši seveda ni. Na trenutke šestdesetletnik deluje konzervativno in malce ozkogledo, ampak mu ni drugače kaj zameriti, prijazen je kot le kaj. Po koncu dveurnega ogleda nas je izdatno pogostil z malico, ki je vključevala celo preprosto čokoladno torto - recept sem si izprosil za s sabo.

Ob priložnostnem prijateljskem stiku z ljudmi, ki so materni govorci kakega tujega jezika, se ljudje navadno najhitreje naučijo kup neumnosti in kletvic. Eno izmed sošolk je najbolj fascinirala beseda "pismo", ki smo se je skupaj naučili ob igranju biljarda :) Celo tako zelo se ji zdi prikupna, da je v spletni igri World of Warcraft tako poimenovala virtualnega zmajčka, ki ga ima za domačo žival.

V kraljestvu ptic

Pri naravoslovju se nobenemu več nič ne da, vključno z učiteljem, zato smo se zadnja dva tedna v obeh skupinah posvetili izključno proučevanju ptičjih vrst na Švedskem, še posebej v Zahodni Botniji. Najprej s pomočjo ilustriranih knjig, nato smo še poslušali CDje s posnetki oglašanja posameznih ptičev. Včeraj smo bili končno dovolj teoretično podkovani, da smo se že zgodaj zjutraj za vse dopoldne odpravili slabo uro vožnje proti obali, do naravnega rezervata, ki se razprostira ob jezeru Brånsjö. Opremljeni s seznamom ptic, daljnogledi in samoumevno malico, smo že po poti registrirali nekaj vran, žerjavov in vrabcev, ob sprehodu preko polj in travnikov do jezera pa celo losove iztrebke, ampak to že ne spada več v svet ptic :) Dan je bil lep, škoda da je precej pihalo - ampak vseeno smo uživali na soncu in opazovali ptice na samem jezeru: sive gosi, labode pevce, ponirke, race in kar je še tega. Poslastica za ornitologe (nekaj zagnancev smo tudi srečali na obali), drugače pa pač prijetno preživljanje časa na svežem zraku. Pozitivno je tudi dejstvo, da sem v kratkem času razširil švedski vokabular s kopico imen ptičjih vrst, morda celo kdaj prav pride :)

Banalnosti, ali Kako pa vi jeste banane?

Začnete na zgornjem ali spodnjem koncu? Kateri sploh je zgornji konec? Rastejo banane obrnjene na glavo? S strani domačinov sem bil opozorjen , da banane malicam narobe, od spodaj navzgor. Sami namreč vedno začnejo pri peclju. Björn je potrdil, da je tudi v Nemčiji tako. Slovenci vendar načnemo banano na nasprotnem koncu, pri konici, ni res? Olupki, ki v risankah ležijo na tleh so tudi začeti tam, kajne? Kako je banano jedel Banananjam? Poljakinje ter Tanzanijci načnejo banano tako kot mi. Pri Američanih, narodu priseljencev, so navade mešane, kolikor sem zasledil na internetu, čeprav prevladuje načenjanje olupka pri peclju. Opice, po pričevanju Tanzanijcev in glede na internetne podatke, se strinjajo s slovanskim življem in Afričani. Smo Nearijci bližje opicam? :D Človek ne bi nikdar pomislil, da se lahko razlikujemo tudi v taki banalni stvari :) Bi vi? Če bi Jonathan Swift kdaj razmišljal o tem, bi v Guliverjevih popotovanjih morda pisal o sporu glede banan, ne pa o "pravi" strani mehko kuhanega jajca. Mogoče vam tema pride prav pri kakšnem eseju. Uživanje banan kot zanimiv medkulturni fenomen vreden nadaljnje raziskave.

Še ena nepričakovana razlika vredna pozornosti - na Švedskem kljukica označuje napako, nekako tako kot pri nas recimo križec. Če Švedi označijo kaj kot pravilno, raje uporabijo črko R kot rätt ("prav").

Musikcafé

V sredo smo zvečer uživali v glasbenem večeru in obvezni vmesni malici. V jedilnici je društvo Karibu organiziralo vse potrebno in pobiralo po 5€ za pomoč Tanzanijcem, pot v Afriko in delovanje samega društva. Popoln uspeh! Nabralo se je 125 ljudi, večinoma sicer starejših, džez orkestru je poveljeval Roland, upokojen sedemdesetletnik, ki raztura na klaviaturah in ob petkih poučuje glasbo pri nas, okrog sebe pa je zbral nekaj mlajših zanesenjakov, ki pripadajo "najbolj ilegalnemu džez klubu v Vindelnu", kot se sami imenujejo. Postregli so nam z nekaj instrumentalnimi klasikami in improvizacijami, nato pa se je na odru pridružila gručica mladenk iz glasbene šole in nekaj naših sošolk, ki so odpele par zimzelenih, mednarodnih in švedskih, pa tudi kakšna šlager balada se je znašla vmes. Dva ali trije izjemni solo vokalni nastopi! Tudi sam pogled na oder je bil razveseljiv. Najbolj nas je presenetil hišnik Kurt, ki se je vrnil z dopusta in naredil celo žurko z dvema komadoma. Razvilo se je plesno vzdušje, bend pa je začel spominjati na tistega iz letošnje švedske televizijske serije Leende guldbruna ögon :) Publika se je vživela, skupaj smo zapeli dve ponarodeli pesmi, za zaključek pa so džezisti in deklice udarile še s Frenkijevo Fly Me to the Moon. Prijeten večer se je končal po dobrih dveh urah.

Omenil sem televizijo, pa naj še dostavim, da celotna Švedska prehaja na digitalno oddajanje signala. Napredno, ni kaj. Vsi potrebujejo dekodirno šatuljo, aparata pa ni treba zamenjati, ampak potem pač ne uživaš v boljši sliki. Upajmo, da tudi Slovenijo kmalu dokončno zajame val HDTV.

Švedi letijo v nebo

Na Švedsko se je vrnil Christer Fuglesang, prvi Šved v vesolju. Skupaj z ostalimi člani posadke, ki je decembra slabe tri tedne preživela na Mednarodni vesoljski postaji, izvajala raziskave in se trikrat sprehodila po vesolju, predavajo po državi o svoji izkušnji in opravljajo intervjuje za različne medije. Petdesetletni astronavt deluje zabaven dečko, menda pa ne zna jest z zaprtimi usti, kar zna v breztežnosti povzročati obilico nevšečnosti. Slovenci smo zaenkrat imeli v vesolju le nekaj Američanov z našimi koreninami, morda pride kdaj na vrsto tudi kdo s slovenskim državljanstvom.

Manj ekstremne športe od vesoljskih poletov smo se šli ta vikend, ko sva bila z Björnom vabljena v mesto k Poljakinjam. Poleg ogleda nekaj filmov in mešanja kopice jezikov je namreč obisk vključeval polnočni ping pong, ob povratku na šolo pa je sledila še igra biljarda ob štirih zjutraj.

Wallander

Kurt Wallander. Eden izmed popularnejših literarnih švedskih izvoznih artiklov zadnjega časa. Serijo detektivskih romanov o policijskem inšpektorju iz najjužnejše pokrajine Skåne (švedsko Prekmurje, kar se tiče narečja) piše Henning Mankell. V slovenščino jih pridno prevajajo pri Mladinski knjigi, kjer pa so zagrešili hudo nečednost - prevajajo iz nemščine! Zamerim jim. Po dosedaj napisanih delih, deseterici njih, so že posneli televizijske filme (izšli tudi na DVDjih) - jutri pa na TV4 (komercialno TV, primerljivo s kombinacijo naših POP TV in Kanala A) prihaja nova serija epizod z drugim igralcem v glavni vlogi. Prvi del temelji na najnovejšem Mankellovem romanu, ostalih nekaj več kot deset scenarijev pa je napisanih brez literarne predloge.

Uživam v čudoviti pomladni soboti, na take temperature okrog 15 stopinj nisem več navajen, pravo poletje je :) Ampak se bo naslednji teden obrnilo in shladilo, na aprilsko vreme se ni za zanašat. Sploh tu na severu.

Zimske urice V: Šolski red

Zadnje poglavje v seriji objav o šolskem delu se bo dotaknilo samega vzdušja in razmer pri pouku. Začnemo lahko takole - šolski red iz naslova je malodane neobstoječ. Učitelji so zadovoljni, če je prisotnost pri pouku petdeset odstotna. Redno se izvaja le zamujanje. Pri nas, kjer vlada avstroogrska tradicija, česa takega profesorji ne bi prenesli. Bi bila pa morda dobra terapija, če bi naši šolniki gostovali tu in uvideli, kako so slovenski dijaki pravzaprav pridni in poslušni :) Telefoni zvonijo, takrat se pač umakneš iz razreda in opraviš pogovor, odhajanje brez razlage ni problem. Res je, da je ta tip šole poseben, ampak tu so ljudje prostovoljno, program je fleksibilen, odmori dolgi. Ne rečem, dosti sošolcev na splošni "gimnazijski" smeri je prav prijetnih in tudi družabnih, ampak jih je vseeno velik del skoraj povsem nezainteresiranih. To lahko trdim, saj osebno poznam vse, razen enega, ki se ga redko vidi in ima bolj individualen program. Morda je tako zaradi njegovega imena - Johnny Horney. Ne hecam se :)

Na srečo je malo drugače z rokodelci in oblikovalci (sploh drugi letnik) in športnimi trenerji. Udeleženci teh tečajev so malce starejši in predvsem motivirani. Ko smo že pri športu, lahko poročam, da za košarko Švedi niso najbolj nadarjeni (to se vidi tudi po tem, da v državnem prvenstvu igra ogromno tujcev) - ekipo, ki bi jo sestavila šola, bi doživela gladek poraz proti slovenskim osnovnošolcem. Malce bolje je z odbojko. Naša vaditeljica Sara (tista, ki se je pred kratkim naučila smučati), je v dobri šplošni kondiciji, za športe pa zanimivo ni preveč nadarjena. Ampak Švedom pomanjkljivosti v teh netipičnih športih odpustimo, saj znajo igrati nogomet (sploh z nekaj priseljenci) in imajo svoj hokej, pa bandy (hokej na travi na ledu) in innebandy (bandy v dvorani na parketu). Presenetljivo se zanimajo tudi za kasaške dirke, sodeč po programu na TV, nikakor pa ne za smučarske skoke.

Sproščenost na šoli, ki je sicer sama po sebi pozitivna, a prevelika in se je nihče preveč ne trudi omejevati, rezultira v slabi izkoriščenosti časa in efektivnosti pouka, tudi pri nekaterih učiteljih. V splošnem pridejo do izraza tudi dobre stvari, soodločanje vseh, upoštevanje pripomb, predlogov, saj je Švedska zgled demokracije. Nanjo res pazijo, a nimajo tako izkrivljenega pogleda nanjo kot ameriška politika. Zdravo gledajo tudi na politično usmerjenost, niso tako obremenjeni s preteklostjo, svodoba govora je res nekaj temeljnega. Po raznih aferah, ki jih razkrijejo v medijih, takih in drugačnih, pa sicer po mojem občutku ne zaostajajo za Slovenijo :) Na bolj osebni ravni je kul, da sprejemajo drug drugega takega kot je, čutiti je manj predsodkov. Tudi z videzom se ne obremenjujejo preveč - če gre splošni trend naprimer v Srbiji (s svojo Pink TV kulturo) v eno smer v primerjavi s Slovenijo, potem leži Švedska bližje drugemu polu. V največjih urbanih središčih je seveda zagotovo malo drugače, ampak vseeno. Zaključimo takole: ko se nekoliko privadiš, je na šoli prav prijetno, tehtnica pa se nagne na stran pozitivnih stvari.

Glad påsk!

Sinoči je bil večer prijeten in miren, kot že dolgo ne. Sploh če primerjamo s petkom, ko se je zaradi izpada elektrike zmešalo varnostnemu sistemu v šolski stavbi in je alarm tulil malodane vse dopoldne :) Tistih nekaj kolegov z različnih smeri kar nas je ostalo čez praznike na šoli, se je včeraj zbralo v sosednjem domu, kjer smo pripravili velikonočno pojedino, z jajci in lososom, kot se po tradiciji spodobi. Pravi mali praznik, punce so dobro skuhale, fantje pa pridno pomivali :) V dnevni sobi smo zakurili v kaminu in uživali v hrani. Umanjkala nista niti kava in sladoled, pa after eight na koncu. Lepo, da se ne prepustimo usodi in sami poskrbimo za obeleženje praznikov, ne glede na okoliščine. Björn se je poslovil bolj zgodaj, saj je danes zarana odpotoval za nekaj dni po mojih stopinjah na sever pogledat, če ledeni hotel še stoji. Potem namerava še zaviti preko meje do noveškega Narvika. Ostali smo prižgali TV in si ogledali eno domačo grozljivko, pravi slasher. Morilski pohod se odvija na švedski internatni šoli, ki leži ob reki. Kaj znano? Vseeno sem dokaj dobro spal :) Kulturna informacija: pomanjkanje pusta Švedi nadoknadijo na veliki četrtek, ko se oblačijo v čarovnice. Lepe praznike in veliko pirhov!

Hrošč leti v somraku

Vam je naslov znan? Se spomnite odlomka v berilu? Pred kakimi dvanajstimi leti me je pri slovenščini v osnovni šoli pritegnil odlomek iz knjige s tem naslovom švedske pisateljice Marie Gripe. Nekaj napetih strani z ilustracijo otrok, ki se skrivajo za ograjo na stopnišču. Nameraval sem si izposoditi roman v knjižnici, pa nekako nikoli ni prišlo do tega, toda naslov mi je ostal v spominu. Zdaj, celih dvanajst let kasneje, sem našel roman nekje na polici v šoli. Kdo bi si takrat na nižji stopnji OŠ mislil, da bom Tordyveln flyger i skymningen bral v originalu. Še vedno deluje napeto - mladinski roman v stilu Pet prijateljev, s pridihom mističnosti, ki zaznamuje avtoričina dela. Včeraj se je v medijih pojavila novica, da je Maria Gripe umrla v starosti 83 let. Zdaj še z večjo zamaknjenostjo obračam strani knjige, ki se med drugim ukvarja z vprašanjem, ali naključja obstajajo.

Tanzanijci odhajajo ...

... čeprav je bilo danes videti, da se jih ne bomo znebili :) Zjutraj naj bi leteli nazaj proti domu, a smo jih presenečeni ugledali ob kosilu. Izvedeli smo, da so zamešali datume in imajo let šele jutri. Sumim, da morda zato, ker so prejšnji petek odkrili čar njim dostopnih trgovin z rabljenimi artikli v Umeå. Peljal sem se zraven, pa mi je bilo kar malo žal, saj smo od zgodnjega kosila do 8h zvečer obiskali kakih sedem različnih prodajaln. Važno, da so bili srečni. Včeraj smo imeli pravi mali praznik - malo zaradi prihajajoče velike noči, malo pa kot slovo od obiskov iz Afrike. Najprej je šola častila velikonočno večerjo, nato so nam v sprejemnici igrali ljudski godci, folkloristi pa so prikazali ljudske plese. Nekaj malega so naučili tudi nas, skušal sem izkoristiti, kar je še ostalo znanja, ki sem ga imel izpred dveh let iz Malunga :) Najbolj zabavno je bilo na koncu, ko je padla ideja, da za Tanzanijce zgoljufamo midsommar. Na sredo dvorane smo privlekli največji fikus, kar ga je bilo najti, nato pa veselo rajali naokrog, oponašali žabe in kar je še tega :)

Posledice "krvavega petka" se še kar vlečejo, Björn je prestal operacijo, s katero so mu razmeroma uspešno naravnali nos. Družno smo tudi zbrali podatke o storilcu (tukaj itak vsi poznajo drug drugega) in Björn je podal prijavo na policijo. Malo bolj pozitivna posledica je njegova 30+ Poljakinja, ki je malodane našla zatočišče pri nas - veliko je na obisku, saj si v sosednji vasi deli stanovanje z ljubosumnim bivšim tipom (tudi s Poljske). Upam, da le-ta ne pride k nam na vrata in me zamenja z Björnom.