Zimske urice II: Naravoslovje in angleščina

Navidez nezdružljivi temi. Toda tu pri nas so predmeti naravoslovje A in B ter angleščina poosebljeni v enem učitelju - prejšnjem rektorju (ravnatelju) Pelleju, vse odkar je del učiteljskega zbora odšel a) na porodniški dopust ali b) v Afriko. Pelle sam odhaja za naslednja dva tedna v Egipt, tako da se bomo začasno morali očitno nekako drugače znajti. Upajmo, da ga ne pojedo krokodili, saj je ekspert za naravoslovje - kemijo, biologijo, predvsem pa si je z veliko večino švedskih rastlinskih in živalskih vrst na ti. Učni načrt je kul, predelujemo snov, ki se jo nekaj malega spomnim iz zadnjih razredov osnovne šole, naše gimnazijske snovi je bolj malo. Kar je dobro, saj poudarek ni na kopici dejstev, temveč na vpetosti v vsakdanje življenje in praktičnih primerih, povezanih s Švedsko. Koristno, kar se tiče spoznavanja švedske leksike, saj se pojmi povezani z naravo, okoljevarstvom in podobnim tu veliko uporabljajo in so močan del domače kulture. Švedi naprimer pazijo na to, da izdelki, ki jih kupujejo, niso zapakirani v odvečno embalažo in da prihajajo od čim bližje, saj domorodci nočejo podpirati dolgih transportov, ki obremenjujejo okolje. Zdaj pa k angleščini - anglisti vabljeni, imate priložnost za zaposlitev. Šibka točka te šole je glede na to, kar sem dosedaj izkusil, prav angleščina. Pelle samo nadomešča, zato naj mu bo, ampak ga kolegi z našega faksa nesemo, pedagoška smer ali ne. Prejšnja učiteljica ni bila veliko boljša, žal. Poročena je sicer (bila?) z enim Angležem, s katerim ima eno hčerko (živi v Londonu), kolikor vem - ampak to pač niso zadostne kvalifikacije. Še v knjigi, ki so jo napisali Švedi za Švede, se najde kakšna napakica. Kar se pouka angleščine tiče, so me domačini razočarali.

Buberg Mountain - The Straight One

Četrtkov večer smo izkoristili za nočno smuko na bližnjem smučišču Buberget, ki ni kaj dosti veliko. Nudi kake tri krajše proge, ki se preko dveh prelomnic v ne preveliki strmini spustiijo naravnost navzdol, in vlečnico na sidra. Johan, Kasia in jaz smo se spravili v premajhen peugeot, pobrali spotoma še enega kolega in tri borde. Sam sem si sposodil smuči na smučišču samem. Na srečo pot ni bila dolga in trpljenje v natrpanem avtomobilu se je povrnilo s svobodo na snegu, saj smo imeli skoraj ves hrib Buberg samo zase. Kar ni bilo pravzaprav nič čudnega, saj so se temperature zvečer spustile krepko pod minus 20 stopinj. Kakšni norci smo. Šal pred usti je prešel v trdno agregatno stanje, prstov na nogi na koncu nisem več čutil ... ampak sem vseeno užival, mrazu in omejenemu znanju smučanja navkljub. Smuka po dolgem času se je prilegla :) Še kdaj jo bomo ponovili, ampak kar se mene tiče, raje preko opoldneva, ne pa ob devetih zvečer. Dnevi so zdaj bolj topli, ampak oblačni. Če ne prej, se na kraj zločina vrnem enkrat marca, ko bomo imeli tam športni dan.

Švedsko zadnji teden pretresa - poleg evrovizijske vročice, seveda :) - velika podkupovalna afera. Sumljive in nečedne posle je menda opravljala družba SAAB, ki je tujim agentom in raznim posrednikom izplačala ogromne vsote denarja v obliki provizij, da so ti zagotovili donosen posel - prodajo švedskih lovcev JAS Gripen češki vojski. Verjetno se je kaj o tem slišalo tudi doma. Švedska je miroljubna država, ki je nevtralna in izven zavezništev vse od napoleonskih vojn, ampak hkrati prav z vojaško industrijo veliko zasluži.

Učiteljica še zdaj ni rodila. Več kot dva tedna čez rok je že, lahko se poslovim od vložene vsote :) Ko smo že pri potomcih, je vredno omeniti, da je na Švedskem zelo popularen hobi släktforskning, rodoslovje. Veliko ljudi brska po različnih virih (zadnje čase pomagajo obsežni projekti prenosa cerkvenih knjig v elektronsko obliko) in pozna svoje prednike tudi za 400 let nazaj. Če je kateri od njih morebiti počel kakšne neumnosti, so le še bolj veseli, saj je tako osebo lažje izslediti v raznih dokumentih o kazenskih postopkih :) Bi vas morda zanimalo, kateri služkinji se je nezakonsko rodil vaš praprapraded? Tukaj vam znajo povedati malodane še v kateri sobi je bil spočet.

Dan za druženje

Včeraj smo se sošolci in učitelji s splošnega programa v zgodnjem jutranjem mrazu natrpali v že znana šolska kombija ter dva avtomobila in se odpeljali v Umeå proti obali Botnijskega zaliva. Pravo velemesto (s približno 75.000 prebivalci) v primerjavi s tem, na kar sem tu navajen. Imenuje se tudi mesto brez, saj so jih posadili velike količine po požaru s konca 19. stoletja, ki je zradiral mesto. Najprej smo se odpravili v lokalni muzej, kjer je predstavljena zgodovina pokrajine Zahodna Botnija od praveka do današnjih dni, malce zaspani smo si ogledali še nekaj priložnostnih razstav. Švedi lepo skrbijo za kulturo, zato vstopnine ne pobirajo, samo prostovoljne prispevke. Presenetilo me je, da imajo v muzeju tudi sobo za malico. Brez fike očitno res ne gre nikjer :) Malce smo se podprli, saj so nas čakali novi, tokrat športni izzivi. Šola je prijazno častila najem sedmih stez za bovling v športni hali na obrobju mesta, podobna zadeva kot naš BTC pač. Časa je bilo za tri partije s po štirimi igralci, z Björnom sva ubranila neskandinavsko čast in vsak po enkrat zmagala. Doma smo bili na srečo še pravi čas za večerjo.

Naši športniki nadaljuejo z dobro reklamo, danes smo gledali svetovno prvenstvo v teku na smučeh (skupaj s kuharicami, zato je bilo kosilo bolj pozno) in navijali za Švede in Petro Majdič, ki je na koncu osvojila srebro v šprintu. Kar se žurov tiče, se v bližnji prihodnosti ne obeta nič novega, v marcu pa bo menda potrebno praznovati nekaj rojstnih dni. Deseti teden (čez 11 dni, ali nekaj takega - Švedi namreč štejejo tedne, kar se tiče organizacijski stvari, in to kar dobro deluje) imamo zimske počitnice, ki se jim pravzaprav pravi športne počitnice. Kmalu dobimo tudi obiske iz Afrike! Vas zanima? Stay tuned :) Hvala vsem, ki berete blog, še posebej pa tistim, ki tudi kaj pokomentirate. Vedno z veseljem preberem vaše odzive.

Zimske urice I: Zdravo življenje

Prvi sklop učnih vsebin na šoli, ki ga bomo pobližje spoznali, je ponudba športa in sorodnih aktivnosti. Kar se tiče števila ur športne vzgoje na urniku, leži Švedska presenetljivo najnižje v Evropi. Tudi šola v Vindelnu ni izjema, predvideno imamo točno eno obvezno uro telovadbe, ob torkih. Takrat se zberemo predvsem tisti s splošno srednješolsko usmeritvijo (allmän linje), pridružijo pa se nam še osebki, ki se izobražujejo za športne vaditelje. Na srečo se z obveznim delom ponudba ne konča, kot se spodobi za šolo usmerjeno v zdravo življenje. Ob petkih je dve uri prostih vsebin možno izkoristiti tudi za telovadbo in takrat razne športe z žogo in podobno igramo vsi na šoli, ki smo se odločili za takšno preživljanje petkovih dopoldnevov. Poleg tega med samim poukom včasih zdrvimo na hodnik, kjer športni vaditelji vodijo pausgympo, odmorilno razgibavanje :) Za nameček ob torkih po koncu pouka in pred večerjo v telovadnici poteka trening za osnovne skupine mišič, kratko in učinkovito. Ob četrtkih nudijo še step aerobiko, ampak to izpustim. V prostem času sta nam na voljo telovadnica in fitnes, večkrat igramo odbojko, enkrat na teden pa imamo prost vstop v občinski bazen, kot sem enkrat že omenil. V neposredni bližini šole leži petkilometrska osvetljena sprehajalna pot speljana po obeh bregovih reke s poetičnim imenom broarna runt, "prek mostov naokrog". Ta petek gremo drsat v športno halo v mestu, odprlo se je tudi lokalno smučišče Buberget. Za priložnostno vodno aerobiko šola ne odgovarja :)

SVT

Ali Švedska televizija. V zadnjem obdobju smo jo predvsem zavoljo športnih prenosov precej gledali. Svetovni prvenstvi v alpskem smučanju in biatlonu v navezavi z mojim bivanjem na šoli sta nekaj malega prispevali k prepoznovanosti Slovenije - učitelj za družboslovje je povedal, da še nikoli ni opazil toliko Slovencev na TV. Selektivna percepcija torej deluje :) Poleg skupnega navijanja za švedske smučarje, ki so doživeli najbolj uspešno prvenstvo doslej, je na sporedu še ogled marsikakega dobrega filma. Ob petkih ne gre zamuditi glasbene oddaje z zanimivim konceptom Så ska det låta ("Tako naj zveni", recimo), kjer bolj ali manj znani pevci v dveh ekipah tekmujejo v poznavanju komadov, pojejo v živo, glasbeniki v studiju pa jih spremljajo z improvizacijami. Ko smo pri glasbi in SVT, je tu nujna asociacija - evrovizijska popevka, melodifestivalen. Švedi so narod, ki je na Evrovizijo čisto nor, kar ni čudno, saj so vendar tolikokrat zmagali. Za nami so že tri predtekmovanja, sledi še repesaž za 6 najboljših, ki se niso neposredno uvrstili naprej, nato pa finale v Stockholmu. Joj, čisto preveč vem o tem :) Švedska televizija ima tudi zanimivo politiko glede samega programa, ki je pri nas nismo navajeni - flime prekinja tudi po dvakrat s poročili oziroma kakimi drugimi oddajami s stalnim urnikom, športne prenose pa med samim potekom tekme prosto preklaplja med prvim in drugim programom, kakor pač bolje odgovarja shemi. Nenavadno. Mogoče tudi zaradi takega malo zmedenega programa imajo Švedi še vedno tradicijo napovedovanja vsebin, ki je pri nas zamrla - brhke mladenke tekom programa v živo berejo spored in napovedujejo oddaje.

Björn je priletel nazaj, hkrati pa nas je presenetil obisk Poljakinje. Ja, tiste Johanove Kasie s katero sem se pred časom pogovarjal po telefonu :) Na šoli je bila prejšnje leto do božičnih praznikov, zdaj pa je prišla spet pogledat za teden ali dva. Včeraj smo si pogledali par filmov pri njiju, torej v isti stavbi, samo sosednji vhod. Moram priznati, da imam kar srečo z nastanitvijo, saj pri nas veliko bolj uspešno skrbimo za red in čistočo :)

Onkraj zakona

Tale šola, ki mi je že pomalem prirasla k srcu, je res nekaj posebnega. Ilegalne stave, prodaja zemljišč, kršenje varnostnih predpisov in gojenje prepovedane vegetacije. Želite izvedeti več? Berite dalje :) Kar se stav tiče, je eden od učiteljev pred kratkim organiziral stavo (z vložkom po 5 kron). Stavili smo, kdaj bo noseča učiteljica, ki je že nekaj dni čez rok, rodila prvega otroka. Stavil sem na 17. februar popoldne, držite prosim pesti, da bo čez tri dni malega zagrabila klavstrofobija. Prejšnji rektor je menda brez soglasja upravnega sveta šole odprodal del zemljišča, kjer so potem postavili toplarno, ki nas zdaj poceni oskrbuje s toplo vodo. Pri naravoslovju je učitelj previdno odstranil plombo z gasilnega aparata, ne da bi jo poškodoval, da nam je lahko demonstriral, kako deluje utekočinjeni ogljikov dioksid. Če vas res zanima, se le-ta pod zmanjšanim pritiskom spremeni v "sneg", nato pa sublimira. Zabavno. Razsvetljenje dneva sem doživel danes med pogovorom pri zajtrku: šola vodi "zero tolerance policy" glede drog zato, ker so pred približno desetimi leti učitelji in učenci za šolskimi stavbami družno gojili konopljo. Nekaj učiteljev je izgubilo službo. Med droge glede na izkušnje samouvno štejejo tudi alkohol verjetno prav zato, da se ne bi kdo v kleti telovadnice naprimer spomnil postaviti kako mini destilarno.

Prazniku (po švedsko alla hjärtans dag, torej "dan vseh src") primerno je bil za kosilo piščanec ljubezni v družbi poželenja, tako je vsaj pisalo na meniju :) Dan se pridno daljša, svetlo imamo že lepo od pol osmih do pol petih. Vseeno manjka še kakšna ura več, da bi bilo res prijetno. Marca vas ujamemo, potem bo šlo pa samo še na bolje!

Jorš Buš

Skandinavci že skoraj pregovorno dobro obvladajo angleščino, od starih mam do otrok v vrtcu. Do neke mere. Kar se tiče izgovorjave, je razumljivo, da jih razni sičniki in šumniki malce zafrkavajo, saj so v lastnem jeziku omejeni na /s/ in /š/. Ampak nič ne de, hitro se prilagodiš na naravno preoblikovanje izgovorjave v skladu s pravili domače govorice. Razen v določenih primerih, ko to postane prava muka - pri izgovorjavi tujih imen. Švedi so me namreč presenetili s trdovratnim ignoriranjem glasu /dž/ na začetku besed, ki pa je na žalost v primeru angleških imen pogost. Vsi tukajšnji domorodci, tudi v zborni švedščini (rikssvenska) na TV, izgovarjajo angleško črkovanje "j-" in "ge-" kar lepo po švedskih pravilih kot /j/. Verjemite mi, da traja in traja, preden ugotoviš, da je govora o Jesseju Jacksonu, Geoffreyju Rushu ali Janis Joplin.

Da jo izgovorjava lahko človeku precej zagode, vesta tudi dva Japonca, ki sta priletela v Evropo, da bi se poročila v Benetkah. Pristala sta v Stockholmu, kupila karte in se vsedla na vlak za Benetke. Mestu, kjer sta izstopila, je kronično primanjkovalo kanalov in gondol. Bil je to namreč Vännäs, ki leži na pol poti od tu do Umeå. Venice - Vännäs ... ko se srečajo Japonci in Švedi, zna biti nevarno.

Moji sostanovalci

Čas za malce opravljanja, pa ne preveč, ker to ni lepo :) Enonadstropna stavba, kjer prebivam, ima dva ločena vhoda. V našem, južnem, delu nas stanuje 5, dve sobi sta prazni. Spodaj štiri sobe, zgoraj tri, pa še kuhinja in dnevna soba. Kopalnica v pritličju in nadstopju. Za soštipendista Björna že veste, študira skandinavistiko in knjigotrštvo, fejst dečko, včasih malo manj odprt za kulturne razlike in podobna presenečenja. Ostali trije so tukaj na rokodelski smeri in tako sem jih na izletu v Jokkmokk še bolje spoznal, čas je da kaj napišem. Nekaj na osnovi lastnih izkušenj, drugo iz pripovedovanj. Začnimo spodaj: Peter je ... hm, mirno in občutljivo dete. Nekaj več socialnih spretnosti bi lahko obvladal. Alergičen na vse sorte, komplicira, ima svoje plastične lončke in jé neke smrdljive alge. Razumljivo, če nimaš sreče z zdravjem, ampak on res deluje bolj hipohonder (in ne valetudinar :) v smislu Martove definicije pojma). Poleg stanuje Johan D., eden od mnogih Johanov tu naokrog in tudi slučajno ne tisti, s katerim sva skupaj žurala na "veliki petek". Drži se bolj sam zase in veliko prespi. Menda je to njegov glavni hobi poleg tega, da pušča za sabo nepomito posodo in da, kakor pravijo, včasih zlagoma nagomili dotično posodo v svoji sobi, kjer jo je uporabil, zaklene in izgine za dva tedna. Drugim pa zmanjka loncev. Sama sreča, da za ravnotežje poskrbi Noak, prijeten fant, ki ni preveč zainteresiran za spremljanje športa, in da skupaj z Björnom vsi stanujemo v nadstropju.

Ko smo že pri športu, je treba nujno omeniti, da Švedi norijo, ker je po ušivi sezoni Anja Pärson zmagala v superveleslalomu na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju v domačem Åreju. Kot da to ne bi bilo dovolj, je švedska mešana štafeta danes osvojila še zlato na svetovnem prvenstvu v biatlonu. Naslovnice jutrišnjih časopisov so mi že znane :)

Doživel sem nov najhladnjejši dan, predvčerajšnjim je bilo -24 stopinj. Toda to ni nič v primerjavi z najnižjo temperaturo to zimo, ki so jo izmerili - prav v Jokkmokku. 41 stopinj pod ničlo! Še sreča, da me ni več tam.

Ledeni biser severa

Prejšnja sreda je prinesla čudovito izkušnjo, saj smo obiskali eno največjih švedskih znamenitosti, ki na žalost leži visoko na oddaljenem severu - toda drugače zaradi klimatskih pogojev niti ne more biti. Pojdimo lepo po vrsti.

Iz Jokkmokka smo se še pred poldnevom pripeljali v Jukkasjärvi, ravno pravi čas za kosilo. Odvilo se je v restavraciji višjega ranga, stalo nekako 15 evrov in bilo (presenetljivo) servirano po principu "all you can eat". Ni treba dvakrat reči, da sem to dobro izkoristil. V ponudbi je bil obvezni prepečenec (švedske vrste, torej knäckerbröd) z maslom, kava, čaj, različni sokovi. Nato juha, solatni bife, losos, za glavno jed pa kuhan krompir in tanko narezano meso severnega jelena v omaki. Slastno. Povrhu pa se kompot, dve različni torti, jajčna krema in čokoladni sufle. Vredno svojega denarja :) Dobro podprti po celourni uživanciji smo se odpravili nekaj metrov naprej do recepcije ledenega hotela.

Icehotel že sedemnajst let postavljajo vsako leto na novo iz snega in ledenih blokov, ki jih izrežejo iz reke Torne. Obsega sprejemno dvorano, več navadnih sob, nekaj deset apartmajev, ki jih v ledu in snegu opremijo umetniki in kiparji iz vsega sveta, cerkvico ter ledeni bar pod sponzorstvom vodke Absolut, kjer točijo pijačo v kozarcih iz ledu. V notranjosti hotela je razmeroma prijetno toplo, okrog -5 stopinj celzija, medtem ko temperature zunaj padejo do -30. Ogledali smo si letošjno umetnino v celoti in vsako od sob posebej, doživetje je bilo res nepozabno. V hotelu so na enem mestu zbrane sanje vseh otrok, ki se pozimi trudijo postavljati igluje in snežene gradove, igre svetlobe so neverjetne, po hotelu pa je napeljana celo razsvetljava. Centralnega ogrevanja seveda ni :) Zgradba deluje resnično trdna in taka tudi je, kar gre pri tako nizkih temperaturah pričakovati. Na ledenem oknu v baru so zdaj ob drugih napisih vidne inicialke FF :) Za kaj drugega ni bilo priložnosti in časa (ter poguma, saj so sankcije - če jih morda izvajajo - po vsej verjetnosti ledeno mrzle). Preostali del kompleksa, ki pa ni iz ledu, obsega poleg recepcije še prodajalno spominkov, delavnico ledenih skulptur in nekaj navadnih apartmajev; za turistično ponudbo je poskrbljeno skozi vse leto, tudi kadar hotel v topli polovici leta izgine. Prespal v hotelu vseeno ne bi, cene spanja na ležišču iz ledu prekritem s kožo severnega jelena se namreč gibljejo približno od 200 evrov v preprostih skupinskih sobah do 700 evrov v najbolj luksuznih apartmajih in vključujejo termalno spalno vrečo, naslednji dan pa toplo pijačo, zajtrk in obisk savne. Sam obisk hotela (za dobrih 10 evrov) pa je obvezen za vsakega, ki priroma tako daleč na sever, 200 km znotraj polarnega kroga.

Z vtisov polnimi glavami smo se odpravili še malce naprej do 400 let stare male lesene cerkve, katere umetnine (orgle in oltarne podobe) pa so delovale blede v primerjavi s prejšnjim doživetjem. Cerkvi se drugače pozna vpliv samske kulture in lestadianizma, luteranskega gibanja iz 19. stoletja, ki ga je razvil Lars Levi Laestadius in ima vpliv tu na severu Evrope. Ob tej priložnosti sem se spomnil knjige, v povezavi s katero sem prvič slišal za lestadianizem. Gre za roman Mikaela Niemija Populärmusik från Vittula (preveden v slovenščino kot Okrogle in oglate iz Vittule), ki se sicer dogaja nižje ob reki Torne v mestu Pajala ob zahodni meji, na območju, kjer živi finska manjšina. Priporočeno branje, gotovo se z mano strinja tudi Grega :) Vesel sem, da sem imel priložnost videli tako velik del Laponske in vsega, kar ima ponuditi.

Laponska avantura

V Vindelnu se je otoplilo in tako mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim proti severu, v osrčje švedkega dela Laponske, ki se v jeziku staroselcev imenuje Sápmi. V torek zjutraj smo se s prvim letnikom rokodelcev družno naložili v dva šolska kombija in odpeljali proti severnnim obzorjem. Na poti smo se ustavili v Arvidsjauru in obedovali v švedski različici McŠkota - verigi restavracij s hitro prehrano Sibylla. Po šestih urah vožnje smo prispeli v Jokkmokk, nekaj časa iskali naše nastanitvene prostore in se nato vselili v lokalni varstveno-delovni center. Vsak svoj jogi v roke in postlat na tleh v dnevno sobo, pa sami kaj skuhat al pa lačni bit! No ja, plačal nisem nič, zato se nimam kaj pritoževat :)

Jokkmokk, prvo švedsko mesto nad polarnim krogom, je stara trgovska in misijonarska postojanka, kjer so se srečevali Švedi z juga in Sami s severa pred več sto leti. Vsak prvi četrtek v februarju poteka tam velik sejem (predvsem domače obrti), ki pritegne obiskovalce od blizu in daleč, tudi iz tujine, in ima res dolgo tradicijo. Tokratni je bil že kar 402. po vrsti! Prvi dan smo si v večernem mraku za uvod ogledali zgodovinski del sejma v stilu izprej nekaj sto let in nato še muzej samske zgodovine in kulture v centru Jokkmokka.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, se peljali nadaljnje štiri ure proti severu in v Jukkasjärviju obiskali biser tega potovanja, ledeni hotel, a o tem kaj več v naslednji objavi. Proti večeru smo se odpeljali še do Kirune, najbolj severnega mesta na Švedskem. Podobno kot moja rodna Idrija se je tudi Kiruna razvila ob rudniku, v tem primeru ob rudniku železa. Cene bakra in železa na trgu so se povzpele, nekateri manjši rudniki so se v zadnjem obdobju ponovno odprli, rudnik v Kiruni v lasti domače korporacije LKAB pa se nezadržno širi. Celo tako zelo, da se obeta neverjeten podvig - v naslednjih letih nameravajo preseliti celo mesto, ki ga ogrožajo nestabilna, z rudniškimi rovi prevrtana tla. Mesto kljub industrijski dediščini deluje prijetno, ogledali smo si središče in pred večernim povratkom v Jokkmokk je bil seveda še čas za fiko.

Četrtek je minil v znamenju sejma, glavne ulice so oživele, vsepovsod izdelki domače obrti, kože, kositer, les, rogovi, srebro, med, tople volnene kape in rokavice, pa seveda stojnice s hrano in nekaj malega krame. Vzdušje je bilo živahno, srečal si lahko nekaj lokalnih posebnežev, Same v njihovih prepoznavnih živobarvnih oblačilih, predvsem pa je bilo pasje mraz! Na različnih lokacijah v mestu so razstavljali oblikovalci, tradicionalni in moderni, ter prikazali kako popeljati samsko umetnost v sodobni čas. Sredi dneva so skozi mesto privedli čredo severnih jelenov na njihovi vsakoletni selitveni poti in izvedli na bližnjem jezeru še dirke z jelenjo vprego. Severni jeleni vsepovsod ... Sami živijo z njimi in vsem, kar jim dajejo. Čeprav je res, da se z nomadsko rejo zares ukvarja le kaka desetina ljudi samskega izvora in še ti večinoma uporabljajo GPS in motorne sani. Pod večer, ko sem se najprej dobro ogrel v stavbi, kjer smo prenočevali, sem se podal do skromne stare luteranske cerkvice, kjer se je v čudovitem okolju odvil koncert klasične glasbe v izvedbi neke švedske sopranistke in organista. Magičen večer.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, počistili za sabo in se (s ponovnim obveznim postankom v arvdisjaurski Sibylli) odpravili nazaj v Vindeln, ki mi je postal že kar domač. Severno od tod se konča civilizacija, mesta so daleč narazen, razvila so se ob rudnikih in trgovskih središčih, vasi in posameznih kmetij ni, severu vladajo obširni gozdovi bora in smreke, ki jih poživi kako jezerce. Med vožnjo si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na "garrison mentality", ki vlada v Kanadi :) Pot je bila dolga (glej zemljevid), od Kirune do juga Švedske je toliko, kot od Danske do Rima, toda razdalje tu dobijo povsem svoj pomen. Temperature takisto. Po nekaj dneh življenja pri manj kot -20 stopinjah celzija zdaj uživam v Vindelnu, kjer je prijetno toplo, dve stopinji nad ničlo.