Jorš Buš

Skandinavci že skoraj pregovorno dobro obvladajo angleščino, od starih mam do otrok v vrtcu. Do neke mere. Kar se tiče izgovorjave, je razumljivo, da jih razni sičniki in šumniki malce zafrkavajo, saj so v lastnem jeziku omejeni na /s/ in /š/. Ampak nič ne de, hitro se prilagodiš na naravno preoblikovanje izgovorjave v skladu s pravili domače govorice. Razen v določenih primerih, ko to postane prava muka - pri izgovorjavi tujih imen. Švedi so me namreč presenetili s trdovratnim ignoriranjem glasu /dž/ na začetku besed, ki pa je na žalost v primeru angleških imen pogost. Vsi tukajšnji domorodci, tudi v zborni švedščini (rikssvenska) na TV, izgovarjajo angleško črkovanje "j-" in "ge-" kar lepo po švedskih pravilih kot /j/. Verjemite mi, da traja in traja, preden ugotoviš, da je govora o Jesseju Jacksonu, Geoffreyju Rushu ali Janis Joplin.

Da jo izgovorjava lahko človeku precej zagode, vesta tudi dva Japonca, ki sta priletela v Evropo, da bi se poročila v Benetkah. Pristala sta v Stockholmu, kupila karte in se vsedla na vlak za Benetke. Mestu, kjer sta izstopila, je kronično primanjkovalo kanalov in gondol. Bil je to namreč Vännäs, ki leži na pol poti od tu do Umeå. Venice - Vännäs ... ko se srečajo Japonci in Švedi, zna biti nevarno.