Ledeni biser severa

Prejšnja sreda je prinesla čudovito izkušnjo, saj smo obiskali eno največjih švedskih znamenitosti, ki na žalost leži visoko na oddaljenem severu - toda drugače zaradi klimatskih pogojev niti ne more biti. Pojdimo lepo po vrsti.

Iz Jokkmokka smo se še pred poldnevom pripeljali v Jukkasjärvi, ravno pravi čas za kosilo. Odvilo se je v restavraciji višjega ranga, stalo nekako 15 evrov in bilo (presenetljivo) servirano po principu "all you can eat". Ni treba dvakrat reči, da sem to dobro izkoristil. V ponudbi je bil obvezni prepečenec (švedske vrste, torej knäckerbröd) z maslom, kava, čaj, različni sokovi. Nato juha, solatni bife, losos, za glavno jed pa kuhan krompir in tanko narezano meso severnega jelena v omaki. Slastno. Povrhu pa se kompot, dve različni torti, jajčna krema in čokoladni sufle. Vredno svojega denarja :) Dobro podprti po celourni uživanciji smo se odpravili nekaj metrov naprej do recepcije ledenega hotela.

Icehotel že sedemnajst let postavljajo vsako leto na novo iz snega in ledenih blokov, ki jih izrežejo iz reke Torne. Obsega sprejemno dvorano, več navadnih sob, nekaj deset apartmajev, ki jih v ledu in snegu opremijo umetniki in kiparji iz vsega sveta, cerkvico ter ledeni bar pod sponzorstvom vodke Absolut, kjer točijo pijačo v kozarcih iz ledu. V notranjosti hotela je razmeroma prijetno toplo, okrog -5 stopinj celzija, medtem ko temperature zunaj padejo do -30. Ogledali smo si letošjno umetnino v celoti in vsako od sob posebej, doživetje je bilo res nepozabno. V hotelu so na enem mestu zbrane sanje vseh otrok, ki se pozimi trudijo postavljati igluje in snežene gradove, igre svetlobe so neverjetne, po hotelu pa je napeljana celo razsvetljava. Centralnega ogrevanja seveda ni :) Zgradba deluje resnično trdna in taka tudi je, kar gre pri tako nizkih temperaturah pričakovati. Na ledenem oknu v baru so zdaj ob drugih napisih vidne inicialke FF :) Za kaj drugega ni bilo priložnosti in časa (ter poguma, saj so sankcije - če jih morda izvajajo - po vsej verjetnosti ledeno mrzle). Preostali del kompleksa, ki pa ni iz ledu, obsega poleg recepcije še prodajalno spominkov, delavnico ledenih skulptur in nekaj navadnih apartmajev; za turistično ponudbo je poskrbljeno skozi vse leto, tudi kadar hotel v topli polovici leta izgine. Prespal v hotelu vseeno ne bi, cene spanja na ležišču iz ledu prekritem s kožo severnega jelena se namreč gibljejo približno od 200 evrov v preprostih skupinskih sobah do 700 evrov v najbolj luksuznih apartmajih in vključujejo termalno spalno vrečo, naslednji dan pa toplo pijačo, zajtrk in obisk savne. Sam obisk hotela (za dobrih 10 evrov) pa je obvezen za vsakega, ki priroma tako daleč na sever, 200 km znotraj polarnega kroga.

Z vtisov polnimi glavami smo se odpravili še malce naprej do 400 let stare male lesene cerkve, katere umetnine (orgle in oltarne podobe) pa so delovale blede v primerjavi s prejšnjim doživetjem. Cerkvi se drugače pozna vpliv samske kulture in lestadianizma, luteranskega gibanja iz 19. stoletja, ki ga je razvil Lars Levi Laestadius in ima vpliv tu na severu Evrope. Ob tej priložnosti sem se spomnil knjige, v povezavi s katero sem prvič slišal za lestadianizem. Gre za roman Mikaela Niemija Populärmusik från Vittula (preveden v slovenščino kot Okrogle in oglate iz Vittule), ki se sicer dogaja nižje ob reki Torne v mestu Pajala ob zahodni meji, na območju, kjer živi finska manjšina. Priporočeno branje, gotovo se z mano strinja tudi Grega :) Vesel sem, da sem imel priložnost videli tako velik del Laponske in vsega, kar ima ponuditi.