Zimske urice V: Šolski red

Zadnje poglavje v seriji objav o šolskem delu se bo dotaknilo samega vzdušja in razmer pri pouku. Začnemo lahko takole - šolski red iz naslova je malodane neobstoječ. Učitelji so zadovoljni, če je prisotnost pri pouku petdeset odstotna. Redno se izvaja le zamujanje. Pri nas, kjer vlada avstroogrska tradicija, česa takega profesorji ne bi prenesli. Bi bila pa morda dobra terapija, če bi naši šolniki gostovali tu in uvideli, kako so slovenski dijaki pravzaprav pridni in poslušni :) Telefoni zvonijo, takrat se pač umakneš iz razreda in opraviš pogovor, odhajanje brez razlage ni problem. Res je, da je ta tip šole poseben, ampak tu so ljudje prostovoljno, program je fleksibilen, odmori dolgi. Ne rečem, dosti sošolcev na splošni "gimnazijski" smeri je prav prijetnih in tudi družabnih, ampak jih je vseeno velik del skoraj povsem nezainteresiranih. To lahko trdim, saj osebno poznam vse, razen enega, ki se ga redko vidi in ima bolj individualen program. Morda je tako zaradi njegovega imena - Johnny Horney. Ne hecam se :)

Na srečo je malo drugače z rokodelci in oblikovalci (sploh drugi letnik) in športnimi trenerji. Udeleženci teh tečajev so malce starejši in predvsem motivirani. Ko smo že pri športu, lahko poročam, da za košarko Švedi niso najbolj nadarjeni (to se vidi tudi po tem, da v državnem prvenstvu igra ogromno tujcev) - ekipo, ki bi jo sestavila šola, bi doživela gladek poraz proti slovenskim osnovnošolcem. Malce bolje je z odbojko. Naša vaditeljica Sara (tista, ki se je pred kratkim naučila smučati), je v dobri šplošni kondiciji, za športe pa zanimivo ni preveč nadarjena. Ampak Švedom pomanjkljivosti v teh netipičnih športih odpustimo, saj znajo igrati nogomet (sploh z nekaj priseljenci) in imajo svoj hokej, pa bandy (hokej na travi na ledu) in innebandy (bandy v dvorani na parketu). Presenetljivo se zanimajo tudi za kasaške dirke, sodeč po programu na TV, nikakor pa ne za smučarske skoke.

Sproščenost na šoli, ki je sicer sama po sebi pozitivna, a prevelika in se je nihče preveč ne trudi omejevati, rezultira v slabi izkoriščenosti časa in efektivnosti pouka, tudi pri nekaterih učiteljih. V splošnem pridejo do izraza tudi dobre stvari, soodločanje vseh, upoštevanje pripomb, predlogov, saj je Švedska zgled demokracije. Nanjo res pazijo, a nimajo tako izkrivljenega pogleda nanjo kot ameriška politika. Zdravo gledajo tudi na politično usmerjenost, niso tako obremenjeni s preteklostjo, svodoba govora je res nekaj temeljnega. Po raznih aferah, ki jih razkrijejo v medijih, takih in drugačnih, pa sicer po mojem občutku ne zaostajajo za Slovenijo :) Na bolj osebni ravni je kul, da sprejemajo drug drugega takega kot je, čutiti je manj predsodkov. Tudi z videzom se ne obremenjujejo preveč - če gre splošni trend naprimer v Srbiji (s svojo Pink TV kulturo) v eno smer v primerjavi s Slovenijo, potem leži Švedska bližje drugemu polu. V največjih urbanih središčih je seveda zagotovo malo drugače, ampak vseeno. Zaključimo takole: ko se nekoliko privadiš, je na šoli prav prijetno, tehtnica pa se nagne na stran pozitivnih stvari.